Moj prvak, moj junak!

Pa sem doma.

Ura bo ena in prvi osnutek bloga sem že zbrisala.
Mogoče zato, ker bi vam rada povedala to tako, da me boste razumeli.
Pa ne vem če me bo sploh kdo razumel.

midva sva se selfkala.:)

Pol ljudi mi bo uradno povedalo, da rabim dohtarja.
Eni pa sploh ne vedo, da mi niti tablete ne pomagajo več.

Zmeraj na istem mestu

Tekma s Sportingom minuli večer…me je delno razočarala.
Pa ne v takem smislu, kot bo večina mislila.
Razočarala me je v tem pogledu, ker smo si želeli več in dali mogoče malo premalo.
Pa vendar lahko se poklonimo nasportniku za vrhunsko predstavo.

naši.

Niso nad podcenjevali in domača naša tekma jim je bila šola.
Kar se je videlo.
Od prve minute so nas imeli naštudirane v nule.
Vse po spisku.

Igrala sta kavbojca pa indijanca.

Naša ekipa pa se je hitro nekje izgubila.
A pri dva ena…tam, tam pa sem še jaz eksplodirala.
Zbudili so se fantje, začeli na turbo. Igrali so, začeli so iskati možnost.
Za piko.

Španske specialitete.

Pol pa so reflektorji zaštekali ob polčasu.
In smo čakali, pa smo čakali.
Pa mogoče bo, pa ne bo.
Pa bodimo potrpežljivi, pa čakajmo, pa čakajmo.
In smo dočakali.
Malo pozno, a nikoli ni prepozno.
Bombe so padale, Jasmin pa je neso vse po spisku.
Res je, izgubili smo 3:1.
AMPAK!

Lepotec.

Bodimo realni.
Želeli in pričakovali smo več.
Saj pa te smo navijači Maribora.
Seveda verjamemo, da lahko premagajo tudi Barcelono al pa Bayern.
Za nas so ti fanti sveti.
Za nas so zlato.

ogrevanje zaradi prekinitve.

Verjamemo v njih in jim krijemo hrbet.
Kot je napisala Edita…saj pa so naši!
In res so naši.
Ni predaje, nikoli!
Nismo igrali z vaškim klubom.
Renomirani nasprotnik je pokazal svoje kvalitete.
Logično, ne?

Kdo sem?

Naučili so se nas premagat.
Pa vendar.
Nismo bili dobri, nasprotniku rečemo poklon za dobro igro.
In naučili so nas nekaj več.
Da bomo drugič šli drugače.
In morda jih čez leto dni znova premagali.
Nikoli se ne ve.
Ne bom iskala tu minusev in plusov, pa kak bi moral kdo, pa kak je kdo kaj.
NE!

Ko “Mudel” Saša fotka, Andražu je pa smešno.

Bodimo samo ponosni.
Ker nam je v čast, da lahko to gledamo sploh.
Da se sliši himna liga prvakov.
Da naši fantje stojijo ob boku najboljših nogometašev na svetu.
Imamo privilegij, da lepimo slikice v album.
Noter so naši fantje.
Kaj je komu jasno to sploh?
Se kdo zaveda kakšne junake imamo?
In da če zmagamo Nemce, da lahko gremo še dalje v Ligi Evropa.
Da je lahko en mesec pred mojim rojstnim dnevom spet velika čaga.
Čaga.

Bravo Kapetan za izjavo! Mi smo Ekipa!

Kaj da je lahko.
BO ČAGA!
Veste kaka čaga bo?
Da se bo vsem zavistnim žabam, ki nam toto meglo pošiljajo, zavrtelo v glavi.
Nam pa tudi.
Ker vemo, da gre.
Z voljo, energijo, pa srčnostjo.
Lahko se kosamo z vsakim.
Samo ljudje so in premagljivi so.
In veste kaj bi vam še rada povedala.
Da sem preživela krasen večer.
S prečudovitimi ljudmi.
Ušla mi je Lisbona.

moj zlati medvedek.

Žal mi je, da nisem mogla bit tam v živo.
Vendar vem, da še pride priložnost zato.
A ne glede na vse, bila sem točno tam, kjer sem morala bit.
Hvala Tanja in Emilio za čudovito hrano, Rok in vsi ostali za izvedbo.
Pa Andraž, da sva se smejala ko dva norca celi večer.
In predvsem hvala bojevniki.
Še stotič menda. Zaradi vas smo skupaj, zaradi vas bomo spet al na letališču (samo da ne bo megle), al pa na treningu.
Saj je vseeno.
Ponosno vam dajemo spet roko.
Kako vam zapojemo.
Ste naši junaki in tega nam nihče ne more vzet.
Ne vem kak se vi počutite, samo saj srce zaboli, ko ne gre in ne gre.
Ampak ne gre vedno v življenju.
Je pa dejstvo da smo kot zakonci.
V dobrem in slabem.
In tega mi nihče ne more vzet.
Vsem nergačem le še lahko noč.
Ponosnim navijačem pa zdrave roke, friški glas…prvenstvo se v soboto nadaljuje.
My violet heart.
Mala Mo. :*
Rada ma vas ful.