Pik komarja

Zvestoba. Ura bo kmalu dve zjutraj in razmišljam kako pojasniti svoje nore misli, ki so budne, kot da bi se jim mudilo na Piramido ali pa žalostne, ker končujejo na Kalvariji.

Ko sem v soboto dobila potrditev, da lahko grem na derbi, sem svoj scenarij že imela. V nedeljo celo kitico z rimo.

Po tekmi sem samo sedela tam. Med komarji, pa še kakšen drekec od ptička se je našel. A vse skupaj je dobilo čisto drugačen pomen, ko sem ugotovila, da sem samo žalostna.

Nisem jezna. Nimam zakaj bit jezna. Pubeci so se borili, matrali, kam vse je šla ta žoga. V gol pa ni šla. Videla sem gole, pa golov ni bilo. Videla sem borbo, a bilo je premalo.

Ko se izgubiš v želji, volji in premoči, se ob koncu lahko samo posloviš s stiskom rok in rečeš…bravo, zmagal si in čestitam ti. A sebi nimam kaj očitati.

Scenariji o čejih, pa o kojih lahko napišejo res znanstveno fantastičen roman.

Jaz pa…pa bom tudi to noč ostala zvesta sama sebi.
Hvaležna, ker sem bila lahko na tej tribuni in spremljala te zlate fante.

Hvaležna, da sem videla svoje ime na spisku, termometer pa je brez težav pokazal, da sem prej ledena, kot vroča. In če kaj, sem z masko ponosno šla na stadion. Iskat svoje mesto. Pa sem ga koncu našla. Prišlo je k meni to mesto in ponosno sem sedla, ker sem se večkrat zahvalila, da sem dobila to priložnost. Videt to tekmo. Čeprav je bil moj scenarij pa spet drugačen.

Jaz nikoli ne morem pisat česarkoli. Napovedovanje rezultatov pa je meni verjetno daleč najtežja stvar na svetu.

Pa tudi ugotovila sem, da čeprav me zadnje čase zapušča spomin, sem prepričana, da bi s seboj na tekmo prinesla kartone, a prijatelj severa ni pozabil samo na to.

Nekje med raznimi ognjemeti in »udari« se mi je porodilo vprašanje, če tisti, ki piše kazni navijačem hodi v službo ali je tudi njemu korona dala štengo čakanja?

In ali ste videli kako se je ob zgrešenih priložnostih tresla rezervna klop, ker je tako močno želela, tako zelo želela?

Ste videli kako smo ubijali komarje in se borili s piki, ki jih ni bilo konca? In ob tem sem dobila novo kletvico, ki pa jo bom prihranila za kakšen čvek s prijatelji v živo.

Vesela sem bila, da sem na tribuni po dolgem času srečala nekoga, ki me vedno spomni na ogromno lepega in plemenitega. Je novinar, ki ni na nobeni strani in mogoče mi je ta nevtralnost pri njemu še posebej všeč. Ker vidi tisti moj vijol’čni čar v očeh in čutim, da ga ceni. Nisem mu še povedala, da tudi jaz cenim njega…a verjamem, da to ve.

In čeprav je med zelenimi nekdo, ki ga moje srce ceni, ne morem mimo tistih krčev, ki se kar niso končali.

Pa tak fuzbal ni basket, sem tak dolgo poslušala…postane, če vodiš in prijatelj severa poskrbi, da se pozabljeni kartoni kažejo kar se da pogosto.

In še vrhunec absurdnosti… nisem vedela, da je 7 isto kot 9 ali obratno. Še dobro, da že leta poslušamo o »prepovedanemu« špalirju, ampak to…to pa je bilo za čisto desetko.

In ko pogledam nazaj…ta derbi me je naučil. Naučil, da moram najprej spoštovati. Življenje. Živeti sanje. In do konca verjeti.

Naučila sem se, da ne glede na to kako poštena bom, vedno se bo našel nekdo, ki mu bo ta poštenost v »breme.« A da sem res samozavestno šla od doma. Res sem verjela.

Na Lukovici sem bila prepričana da nas ne more ustavit niti tank…tako močni smo. A kaj ko je človek na koncu vendarle tako majhen. In tako poseben.

Prvič v življenju sem bila na novinarski konferenci v Stožicah. Sedela sem v zadnji vrsti…kaj vse sem slišala prej in kaj vse po tem…oh, ko bi se eni samo slišali…in ko bi eni vedeli kako nizko od nižjega ne morejo več priti.

Tiskovna je bila točno takšna, kot sem se jaz počutila. G. Jakirović in Martin sta povedala dejstva. In nihče ni mogel kaj preko reči. Če si iskren in pošten…je zadeva točno takšna, kot je.

In ko boste kdaj mislili, da ste slišali že vse možno, ne pozabite, da obstajajo ljudje, ki vam sledijo in je to pomembno, da vam to povedo, ker če zdaj vedo, je pomembno, ker ste potem pomembni, ker ste pomembno povedali pomembni osebi, ki je za vas bolj pomembna od pomembnega.

Ne bom rekla, da bom kdaj ta večer pozabila. Ker ga ne bom. Vem pa, da je vsaka tekma ena posebna zgodba, vsaka izgubljena mogoče priložnost, da je nova točka pomembnejša in predvsem bolj zanesljiva.

Derbi brez gledalcev je bil drugačen. A ne pozabite…marsikaj bo še drugače…zaupajte sebi, verjemite vase, borite se zase, ustvarjajte zase, a zmagujte…skupaj.

Vijol’čna familija, glave gor. Nasmeške vun. Naučit se z napak in akcija, naprej!

Kavčkorji so že našli krivce, jaz pa vas le virtualno objamem (brez maske) in vam kličem na snidenje kmalu. Vijol’čni vedno skup držimo. Tudi če tri pike izgubimo. Pot do prvaka izgubljena ni. Ne, ker za Maribor se do zadnj sekunde zadnjega kroga bori.

Rada vas ima.

Zmeraj zvesta in hvaležna.

MalaMo. :*