Ljubezen na prvi pogled

Sreča je, ko imaš dom, v katerega se lahko zmeraj vračaš. Sreča je, da imaš stadion, najboljši klub na svetu, ki ti daje nekaj, kar ne znaš z besedami napisat, povedat, zakričat.

Sreča je, ko dobiš najlepše sporočilo kar si jih je mogoče želeti in ob prebranem, zakričati. Ja, od sreče.

Sreča je, ko spadaš med tiste redke ljudi, ki so si lahko 27. krog domače tekme v Ljudskem vrtu pogledali v živo. Vijol’čna izbranka, ime, ki me je danes tako zelo osrečilo. Trenutki, ki se jih bom spominjala do konca življenja.

Dejstvo, da sem že uro pred tekmo hitela na vhod pove dosti, kako zelo čudovit je stadion od zunaj in kako še posebno občudovan je od znotraj.

Tak je lilo, pa še ohladilo se je, da sem se toplo oblekla, vzela Adidas marelo in se podala tistih nekaj korakov do vhoda. K izjemno prijaznim ljudem, ki so poskrbeli za vse potrebne formalnosti, 36.5 termometer pa mi je pokazal, da sem dobro.

»Samo da ne bo vročine,« sem ponavljala kot stara lajna zadnja dva dneva. Pa bi jo lahko od sreče in vzhičenosti fasala mimogrede.

Kot da greš v Sevillo, sem poslušala, ko sem doma omenila, da lahko grem na to tekmo, o kateri sem tako dolgo sanjala, tako zelo prosila, si jo tako želela.

Pristala sem na ff tribuni in čeprav mi je bilo mogoče vse skupaj vseeno novo, čeprav zaradi koreografij poznam res vse tribune, je bil občutek kot čarovnija. Kot en plaz ljubezni na prvi pogled. Kot trenutek, ki si ga sanjal in se bal, da se ne bo uresničil.

Stala sem tam, dokler se mi bojevniki niso pridružili na tribuni. Stala sem in fotografirala, snemala. Vsem sem si hotela zapomnit. Vsako kapljico, vsak korak. Vse.

Stara tribuna se poslavlja, zato sem pogledala proti tribunam, kjer sem več kot 18 let nazaj začenjala svojo pot. Navijaško pot, na kateri sem želela narediti nekaj korakov. Ker je bila želja, da ne bi več gledala tekem doma, prevelika. Ti koraki so postali en izjemno dolg maraton. Edini življenjski maraton, ki ga želim teči do konca svojega življenja. Edini vijol’čni maraton, ki mi je toliko dal in me nikoli ni utrudil.

Po več kot 3 mesecih sem se vrnila skozi vrata prvakov in že dolgo se mi nobena stvar ni zdela tako zelo prav. Že dolgo se nisem nekje počutila tako posebno. Z masko na obrazu.

Zaradi maske sem se izogibala številnih ustanov. Danes sem vijol’čno masko ponosno dala na obraz. Še ogrela me je. Tako zelo sem bila srečna.

V družbi, ki bi mi jo številni zavidali, ter tekmi, kjer je vse skup zgledalo kot fuzbal v vaterpolu, je tekma minila izjemno hitro.

Avtogol za konec prvega, ter Luka in Amir za skupno tri za 3, za minus dva oziroma minus štiri.
Bil je večer, ko je tak lilo in ni se hotelo ustaviti. Bil je večer, ko smo se poklonili gospodu Herbertu Vabiču z minuto molka in ponosno ploskali bojevnikom.

Bil je večer, ko se je čutilo tisto nekaj več in tisto nekaj več je polna tribuna navijačev, ki pogrešajo fuzbal najbolj na svetu.

Bil je večer, ko sem se ogromno naučila, spoznala, se tudi nasmejala, a na trenutke postala zelo resna. Bil je to večer, ko sem bila ponosna, že kdo ve v kateri številki, da sem del tako izjemno velike, plemenite in čudovite družine.

Hvala, ker ste mi omogočili ta večer. Nisem niti malo zaspana, budna kot sokol pišem ta blog. V zadnjih tednih so mi pozne ure tuje, danes ob koncu tekme pa si sploh nisem želela iti domov. Samo želela sem, da se ta večer, zmagoslaven in premočen, nikoli ne bi končal.

Bilo je lepo in nepozabno. Bilo je res edinstveno posebno, tako krasno, tako veličastno. Za mene je bilo to več kot zadetek na lotu ali srečanje s kom, ki v svetu kaj pomeni.

Bila sem doma. Na trenutke sem zaprla vsem elektronske naprave, se naslonila na steklo in preprosto samo opazovala dogajanje. Za trenutek sem ustavila svoj svet in si pri sebi mislila, da sem srečnica in si bila malo favšna, a nase končno, po res dolgem času, spet malo ponosna.

Hvala bojevniki za čudovito zmago, hvala, ker garate, ker se matrate, hvala, ker fajtate, hvala, ker vam je mar.

Začenja se zadnjih 9. V Kranju bijemo bitko za šestnajsto dobljeno krono.
Želim vam čudovit teden, poln zdravja, dobrih zgodb. Želim vam vsem, ki to berete, da naredite kaj dobrega za najboljšega prijatelja ali popolnega tujca. Želim vam, da ustvarite svojo srečo in v njej neizmerno uživate.

Jaz svoj svetovni dan krvodajalcev peljem v zgodovino. Vsem, ki ste z nami na vseh akcijah in vseh, ki vam bije vijol’čno srce, HVALA VAM. Ponosna sem, ker ste prebrali ta blog. Izjemni ste.

Rada vas ima.

Vijol’čna izbranka.
MalaMo. :*