Ta vijolčni veseli dan…

…ali Marko Pridigar na golu!

Končno! Nisem si mislila, da je to mogoče…ampak je mogoče. In še verjamem v daljši čudež. Naš izkušeni golman bo prisilno počival samo dve tekmi, in prvo tekmo je danes branil Marko.

Velenje. Dež. Kravžika na tekmi. 

Iz obiska Leneka, sem na poti do Velenja pobrala Martino, Matejo, Anjo in Mateja. Pa še Matejevega kužka, če smo že pri tem…

Simpatična banda je oddala kužka v varstvo in se po stari cesti, deževni, kot da nima dež nobenega bolj pametnega dela, pripeljala v Velenje.

Toplo ni bilo, preveč zmrzovala pa tudi nisem. Seveda sem v avtu pozabila preveč stvari, a preveč lena sem bila, da bi šla v avto po kapo, šal in še kak pripomoček.

Tekma je bila zaspana, brez energije.

Knapi so igrali tak bogo, da je bilo že na robu vsega. Njihov komentator se je znova uštel pri kotih, drl pa je tudi tak, kot da smo vsi na pol gluhi.

Za nami sta bili na tribuni Aleš Čeh in Srečko Katanec. Samo toliko, kako nevarni smo. 😀

Pregled je bil, kot da imam v sebi najmanj bakljado.

Potem pa naša tribuna. Stari prijatelji, nasmeški, čveki…prijetno.

Tekma smo dobili s tremi goli prednosti. Nusmir, Robi in Agim so zadeli. Čeprav je bila moja napoved, da jih bomo dali vsaj sedem. 

In potem sem tam. Nismo dobili gola. Niti sekundo se nisem bala, da bi dobili gol. Fant, ki preboleva virozo, ki je še z vročino bil nedavno, je danes branil, kot se za golmana spodobi. Kaj spodobi…verjamemo v tega fanta in vedno bomo verjeli. Bravo Marko, osebno sem zelo ponosna, da si v vratih in ploskala sem vsako obrambo, vsako malenkost. Krasna predstava za mene krasnega fanta in golmana…upam, da bo v vratih še dolgo. In to ne pomeni da še v soboto. Ampak še dlje…

Pohvala vsem Violam v nalivu. Komu se zdi fajn, da navijače pušča sredi najhujšega naliva brez streha…pa saj to ni samo Velenje, ampak tudi Murska Sobota, Celje…pa še kdo bi se našel…

Ni humano…organizatorji bi se tudi lahko malo zamislili.

Rudarčki so tak navijali, da je bilo že žalostno..ob drugem golu pa je bil praktično stadion že prazen. Res, gužvali pa se res nismo.

Mi smo pa tudi bili podobni gostovanju v Gorici. 😀

Kaj še rečt…eni se pridno prebujajo, igralci namreč, eni še vedno nekaj iščejo, pa nisem še ugotovila kaj…

In da ne pozabim…eni so se zbudili…no, eni so še novi, pa jim še ni jasno kak zaspat pri nas.

Pohvalno je tudi, da imamo igralca, ki bi lahko bil prej mogoče kakšna plesalka, kot kaj drugega…

Milec je danes s fejst umazanim dresom pokazal kak se bori za svete barve, vesela pa sem bila, da so eni našli znova nov zagon.

A vem, da bom kritična…to še vedno ni to. Še ni in upam, da bo. No, to že skoraj verjamem, da lahko zdaj gremo samo še gor…

Zmagovalka dneva je zagotovo Mateja, ki je, ko je videla stadion rekla…”To je to.”…

Nekak ja…

Družba, mirna in zabavna hkrati, se je ločila v Slovenski Bistrici.

Preostali trio pa je v La pizzeti pojedel toliko, da se je komaj premikal. Ocvrt sir je še šel, samo potem…vroče maline…

Z Matejo sva se nekak spravile do njenega avta, potem ko sva oddali Martino…

Potem pa sem s pomočjo meni res posebne osebe le prišetkala 104 štenge. Danes bi pri 105 verjetno že komu kaj naredila. 😀 Ker sem bila na robu tega, da počim…

Skratka…ta gostovanja prinašajo zraven tudi kilograme… 😀

Nimaš druge. 😀

Dež še kar pada…

Jaz pa počasi končujem še en blog, v katerem sporočam le še…

Rada vas imam in se vidimo v soboto. :*

p.s. ob gledanju onega malega outmigeca…se mi je utrnila še ena želja…mogoče se pa kdaj le uresniči. 😀