Select Page

V nekem trenutku današnje tekme, sem preprosto ugotovila, da sem jezna. Ne na nogometaše, ne na vodstvo. Bila sem jezna, ker nisem mogla razumeti.

Zdaj, ko lep čas po tekmi sedim pred računalnikom, se sprašujem kje je bil smisel te moje jeze.
A mogoče je samo primerek, na katerem se moram učiti. Pa ne znam. Biti tiho. Biti razumevajoča. Spoštovati to.

Ker do neke točne vse razumem. Do neke točke vse spoštujem.
A pri neki točki je tudi meni dovolj.

Ne hvalim se koliko tekem sem videla v živo, ker jih roko na srce, niti ne štejem. Jaz sem pač tu. Ker hočem bit tu. Ker mi je fajn bit tu.
Ker je skoraj 20 let nazaj bilo fajn enkrat prit in pol nekak nisem več kaj odšla. Že več kot deset let sem tu. Praktično si lastim stol na katerem sedim in spada me moje najljubše predmete.

Tokrat, ko pišem po tekmi z Bravotom, katero smo seveda, saj pa so te vsi čakali, izgubili in sem gledala vse te scene pod vzhodno tribuno, ne verjamem, da je vse lahko tako, ker nekdo tako reče da mora bit.
Ker se ne strinjam, da se stvari rešujejo na tak način.
Sem človek dialoga. Pogovora. Iskrenosti. Ne maram mask, pretvarjanj.
Taka sem kot sem. Sprejmi ali pusti.

Večno poslušam kak pa jaz že ne bom o fuzbalu pametovala. In to v 736-tem nogometnem blogu, skupno 937 utrinkov vijolice. In večno poslušam kak vedno zagovarjam te preplačance, ki pojma nimajo o fuzbalu, pojma nimajo kaj delaju na igrišču, vse skup je zanič. Pustimo še njihovo vodstvo. Njim so prekleli že vse.

In ko sem na severu čakala kaj se bo zgodilo, je telefon v eno piskal. Da je Darko odstopil. Da odhaja.
Da bo mir? Da bo vse drugače, se sprašujem?

Bodo ljudje, ki so me skozi te tekme žalili, da ne razumem, končno pustili pri miru, ker zagovarjam klub, ki ga preprosto obožujem? Ki ga imam rada? Ki sem mu nekoč obljubila zvestobo. To je bila moja odločitev. Da bom v klubu v dobrem in slabem. Da bom vanj verjela ko bo zadnji ali prvi. Da bom mu ploskala ob največjih uspehih in jokala, ko bo padel.
Ker tudi jaz padam. Ker tudi jaz ne morem.

In če rezultati kličejo po spremembah in če se bodo zgodilo, hvala bogu. Karkoli je narobe, bodo reševali tisti, ki so za to izbrani.

Moje mesto je na tribuni celo leto, en dan v letu pa pod njo. Da darujemo skupaj kri. Moje funkcija je v osnovi, da sem navijačica celo leto. Da sem tu.
Ljudski vrt jemljem kot svoj doma. Res rada pridem na to tribuno. Ko sem zamudila tisto tekmo z Domžalami se mi je lomilo srce. Morala sem odležat tisto tekmo.

In danes, danes se mi je zdel ta moj stol tako boleč. Ker sem bila res žalostna. Ko sem slišala te vse besede, vse te žalitve. Upravičeno ali neupravičeno. O mojem klubu. Mojem klubu. Našem klubu. V srcu si mi…najboljši na planetu…ko boš prvi ali zadnji…ni predaje ko ti pojemo.

Danes ni bilo pesmi, no pravih navijaških je zmeraj manj, le še kup zbadanj in želj po odhajanju.
Vedno pišem neke medvrstične bloge. Danes pišem enega blazno čustvenega.

Če bi danes le zabili tiste gole…če bi le. Če bi bil mogoče Kapetanov dovolj, če se tisti penal ne bi zgodil, če bi zmagali…vem eno…čisto isto bi bilo. Ker so si vsi želeli ta padec…da bodo lahko rekli…vidiš, vidiš kak so zanič. Res so zanič. Enega bogega Bravota ne morejo premagat.

Ko so premagali Celtic in sem stala nekje v dežju tam zadaj…se spomnim…jim je bilo vseeno kako so prišli do tja. Proti komu so izgubili v prvenstvu. Objemali so svoje junake. Kako zelo radi so jih imeli.

In potem mi trije…lani. Tudi je deževalo na letališču…sami smo bili…novinci so nas gledali presenečeno, naša zlata ekipa pa je vedela…da bomo tam. Radi jih imamo. Vse dni v letu.

Nisem razočarana nad vsem kar sem doživela, ker okoli mene večina to doživlja prvič. Moji prijatelji nemo strmijo v vse to kar se dogaja, jaz pa pravim, da sem doživela že hujše čase. In takrat sem vedela, da se bo enkrat vse spremenilo in da bo boljše. 300 nas je bilo. Prešteli smo se, a smo vztrajali.

In karkoli se mi bo kdaj očitalo o mojih številkah, eno se mi ne more očitat nikoli. Nikoli nisem in ne bom tem zlatim fantom obrnila hrbta. Pa če bodo padali preko žog, če ne bodo zabili, če bo šlo v vratnico, če bodo skoraj zlomili roko golmanu ob močnem udarcu, a vseeno ne zabili, če bodo na lestvici daleč od Evrope…jaz bom tu. Jaz hočem bit tu. Ker ko mojim najdražjim ne gre, jim ne postavljam pogojev, učimo se skupaj. Na napakah, na porazih.

Moje življenje je bilo te dni kar na eni preizkušnji, ko sem ugotovila, da je tako kratka pot od enega krasnega popoldneva s čevapčiči, do zadnjega kroga do groba. In če kaj, me je moj pokojni prijatelj naučil, da se je treba na koncu dneva treba met rad. Ful rad. Se podpirat. Spoštovat. Da se je treba na koncu pogovorit. Objet. Verjet. Nikoli ne obupat. Nikoli ne nehat končat bitke. Nikoli.

Ko postanem nagle jeze, sem ponavadi na koncu jezna sama nase. Ker vedno čustva prevladajo razum. Ker mi je pol žal…da postanem takšna, kot so drugi. Pa nočem bit takšna.

Ker tudi če sem odvetnik, tudi če se borim z mlini na veter, nikoli ne bom zmagala. Ker sem takšna kot sem.

NK Maribor bo zmeraj moj klub. Dal mi je toliko čudovitih prijateljstev, toliko krasnih zgodb, toliko izjemnih ljudi sem spoznala tu. Tukaj sem pozdravila številne bolezni, ostala, ko so drugi že davno odšli.

Karkoli se bo zgodilo, bom podprla. V kar verjamem, vedno dajem vse kar imam. Kakršnekoli spremembe se bo zgodilo, jim ploskam. Karkoli bo drugače za lepši nov jutri, sem navdušena. Kdorkoli bo odšel, mu želim najlepšo in varno ter uspešno pot.

Ampak tukaj sem…takšna kot sem. Krvava pod kožo. Jaz.
Ponosno delim kepice vsem krasnim otrokecom, ki se celo tekmo derejo in navijajo. Ker njim ni pomemben rezultat. Oni navijajo za svoje idole, ki jih gledajo z občudovanjem in spoštovanjem. Ki komaj čakajo, da jih na severu prosijo za avtograme in fotografije. Ki so jim tako posebni. Tako cenjeni. Tako njihovi. Tako preprosti. Nezahtevni.

Nekje na poti vse te zmešnjave je ljubezen postala zahteva. Po še več. Po še in še. Nekdo pa je pozabil, da življenje ni zahteva. Da ni grožnja. Da ni prošnja. Življenje preprosto je. Življenje se živi. In življenju damo smisel takrat, ko ljubimo. Ko dajemo vso ljubezen, ko življenje boli. Ko je težko. Ko se komaj premikamo. Ko smo kot kamen. Ko smo nevidni. Ko ne zmoremo.

Ko smo v krču. Ko imamo kup težav, pa jih moramo skriti. Ko se dogajajo nepredstavljive stvari in nepričakovani telefonski klici in sporočila.
Še naprej bom tu. S Hallsi v žepu, pela po tekmi na severu in plesala če bo treba. Še naprej bom verjela. Še naprej se bom borila. Še naprej bom sanjala. Na veliko.

Ker se ne predam. Vse življenje sem se morala za vse boriti. Vse življenje so mi metali polena pod noge. Vse življenje sem poslušala, da v življenju ne bom nikoli nič naredila, kar bi spreminjalo svet. Vse življenje so mi govorili…jaz pa sem bila dovolj trmasta, vztrajna in gluha, da sem jih ignorirala. Danes govorijo okoli vse žive zgodbe, a samo ena je prava. Moja.

Moram končat.

Imejte se radi. Samo mejte se radi. Dajajte ljubezen. Petke. Kepice. Hodite na kavice, sprehode, v kino. Družite se. Pišite si lepa sporočila. Cenite se. Obožujte se. In ko se skregate…se imejte radi še bolj.

Rada vas ima.
Vijolica.
MalaMo. :*