Select Page

23 dni kasneje.

In tistih pomembnih 21, ko lahko spet naredim korak naprej. In prva prava pot.

Na stadion.

Pojma nimate koliko mi je pomenil ta večer in kako zelo sem se ga veselila. Dolgo sem čakala na ta večer in bil je moja motivacija od dne, ko sem šla na operacijo, kasneje izvedela kdaj lahko spet kaj počnem. Tisti večer, ko je bila operacija za mano, sem si rekla, da če ne prej, bom 30. november sedela na tekmi. Ker pride Merti. Za to se bom borila in verjela, da bom tako dobro, da bom lahko presedela celo tekmo. Vseeno mi je za mraz. Tak me na koncu vedno v noge pa roke zebe, pa če bi oblekla in obula kdo ve kakšne čevlje. Pa mi ne pride do živega. Vseeno mi je. Ker vem zakaj sem tam.

Prvo moji prijatelji in znanci pred tekmo. Vedno najlepši trenutek. Danes izjemno prijazna varnost. Hvala vam za lep sprejem. Cenimo in ne pozabimo.

Potem pa pot proti tribuni. Sva se tak smejali z Anito, ker ne rabiva besed. Greva in je točno tako kot mora bit. Veva v katero smer pogledava prvo in koga pogrešava v drugi smeri.

Čas tako hitro mine. Sploh ko pride še Biserka. Jočem od sreče. Skupaj sva. Uspelo nama je. Ne poznate najinih bitk, a dobili sva veliko vojno. Sreča je tako velika, da se ne da opisat.

Fantje pridejo na igrišče.
Prišel je domov. Kot kapetan nasprotnega moštva. Objem z Lukejem pove vse. Dva izjemna človeka, dva kapetana. Naša zgodba.

Tekma ni naša ta večer. Čeprav nič ne gre v gol in dogajajo se stvari, ki jih sploh ne želimo.

Dobimo dva gol, a da bi dali sami gol…ne gre. In ne gre in nikamor se nič ne premakne. Probamo menjave, probamo vse živo. Ne gre. Res ne gre. Vidiš jih, kak se mučijo, kak želijo, kako bi radi spremenili potek igre. Nekje na meji jeze so, publika se vrne na stare tire takoj po prvem golu in jasno je, da te tekme ne bomo dobili. Lahko naredimo kaj želimo. Ne bo šlo. Pomaga publika, pomaga se z vseh strani. Gola pa ni.

Ko vidim ležat Rudija, se sprašujem kdo mu je kaj naredil, ko mi moj VAR sporoči, da je zadeva zelo resna. Šele doma po ogledu posnetka mi je jasno, da se je zgodilo nepredstavljivo. Zato Rudi, drži se. Tu smo in pošiljamo najlepše in najbolj pozitivne misli sveta. Prosim, samo bodi dobro. Samo bodi dobro. Vijol’čna vojska je na tvoji strani in naj ljubezen tudi tokrat zmaga.

Poraz je tu. Znan scenarij na tribuni že viden. Enim se od jeze do trenerja tresejo ustnice, ki imajo vidno preveliko količino sline. Koliko enega prezira in sovraštva do človeka, ki ga niti poznajo ne.

Igralci s strani Juga dobijo krasen odgovor ob koncu. Ljubezen vedno zmaga.

Ko pozdravijo svoje igralce še gosti iz Kranja, čakam kaj bo. Fotoaparat je pripravljen. Gledam ga in čakam njih. »Aleš Mertelj« vzklikajo, meni pa se trese roka in cmok v grlu je neizbežen. Kako zelo sem jim hvaležna. Za to plemenito gesto, za ta njihov glas, ki je v mojem srcu.

Skoraj zadnje odhajamo s tribune. Zadnjič letos. Fotografije slovesa. Dragi moj stadion. Kako veliko zdravilo si ti. Kako izjemno moč imaš. Kako neverjetno kuliso pripraviš. Kako popoln si v svoji nepopolnosti. Ljudski vrt. Hvala ti. Ker sem lahko prišla in te objela s svojo ljubeznijo. In ker si mi to vrnil.

Kljub vsemu, da eni ne razumejo, da sem mala, pa ne vidim preko njih ko stojijo in se derem naj sedejo. In jih na koncu sprašujem, če jim je foter steklar. Ker bi rada videla tekmo. Ker sem res za to tam. Ker imam rada ta klub, to ligo. Ta čar, ta fuzbal. Ne glede na to kakšen je, naš je. In ima napake, ni popoln, nasprotniki so dobro pripravljeni. Ne moremo premagat vseh.

Lahko pa smo karakter. Z velikim vijol’čnim srcem. Lahko premagamo tisti odnos padca brez osnove in bahanja brez obraza. Lahko smo provokativni brez da bi trznili z očesom. Ko vidimo, da mogoče rdeči kartoni ostajajo na tribuni, nekatere maske, pa padejo šele, ko se izgubijo v povprečju. In vem da sem težka, sicer zdaj malo lažja, imam pa srce in vijol’čno kri. V sekundi 20 me lahko sprovocirate ko se gre za moj klub. A nikoli, nikoli ne bom dovolila, da žalite in ponižujete kogarkoli, ki ga obožujem. Nikoli. Lahko sem zaradi tega brez trde kože. Sem pa srčna. Vedno sem cenila iskrene, predane in srčne ljudi. In tukaj ni važna barva dresa ali kože.

Vsi ljudi, ki me sprejmejo takšno kot sem, cenim dvojno in jim vsak dan želim najboljše na svetu. Ker so majhen košček srca s svojo predanostjo, iskrenostjo in ljubeznijo dali meni.

Po tekmi biti s prijatelji nikoli ni težko. Pozabiš na mraz in tretji polčas na severu ima zmeraj krasne zgodbe. Fante, ki te ne vidijo, fantje, ki pridejo z iskrenimi odgovorili, fantje, ki pomahajo. Fantje, ki se jim mudi in fanta, ki te objame pod vzhodno ploščadjo. Vse to je bilo danes.
In bil je on. Začela sem z njim in končala bom z njim.

Luštno je bilo ga počakat. Krasno mu je bilo roko stisnit in nikoli ne bom pozabila vseh gest, ki jih je naredil in jih bomo ohranili zase in jih nosili v svojem srcu. S sladkim pridihom. Z neizmerno hvaležnostjo in cmokom v grlu.

Hvala Merti. Hvala Aleš. Hvala, ker si. Ker si si deset let nazaj izbral naš klub in kljub temu, da si na drugi strani odigral izjemno tekmo, za katero ti ploskamo in čestitamo, ker si se pobral po neverjetno težki poškodbi, si pokazal svojo veličino, svoje neizmerno srce in si človek, o katerem bom vedno pisala s tako izbranimi najlepšimi besedami, kar jih premorem. Vedno znova se bojim da ne bom znala napisat kako zelo te cenim, spoštujem in imam rada. Škoda, ker nisi ču babjega čveka medtem ko smo te čakale, ampak saj en majhen košček smo ti tak zaupale. Za kaj več pa bo čas prihodnjič, ko bomo spet govorili, da prideš in da komaj čakamo na fotografijo. Za začetek nove foto knjige, za začetek novih spominov, ki se nadaljujejo v našem 11. letu in vseh letih, ki jih več ne bomo šteli. Neizmerno mi je čast in hvala. Pa da končam preden bo december.

Hvala še posebni prijateljici za druženje ob večerji in prijateljicam, ki ste mi v zadnjih tednih stale ob strani s klici, sporočili, dejanji, ki jih nikoli ne bom pozabila in vsem vam, ki me berete in mi pošiljate lepe misli. Še posebna hvala eni posebni osebi, ki prihiti na hladno, da me vpraša če sem dobro in moli za mene. Mojca ne pozablja.

Tako, počasi se bom poslovila z zadnjim blogom iz Ljudskega vrta za leto 2019.

Mi smo se luštno imeli. Kjerkoli smo že bili.

V soncu in mrazu. Ob zmagah in porazu. Tu smo. Ker imamo radi NK Maribor.

Ljubezen na koncu vedno zmaga. Pa da smo zdravi in lahko pišemo uspešne zgodbe.

Vse ostalo pride in ostane.

Tudi v 2020 bomo zmagali. Za vse drugo kot za spoštovanje, ljubezen in prijateljstvo pri nas ni prostora.

Vsem ljubiteljem vijol’čne barve…hvala, ker ste dobri ljudje.

Rada vas ima.
S cmokom. Kot že večkrat letos.
MalaMo. :*