Select Page

Res je bil krasen večer. Čudovit.
Krasna atmosfera. Kulisa prava.

Kapetana in sodnik.

Navijanje. Tadej na sodih. Pero se je drl kot da je nor. Malo.
Res je bilo lepo.

Pozdrav nasprotniku.

Prvi niz kot da bi ga iz pravljice narisal.
Pol pa si si želel, da si ne bi mislil, da se bo zgodilo. To kar se je.

Vzpodbuda.

Zgubljeno. Dobljeno. Zgubljeno.
Zgubljeno.

Začnimo.

Ni in ni šlo.
Ni se izšlo.

Izjemen prvi niz.

Oprano. Prebrano. Preprano. Nevideno. Krivično.
Jeza pomešana z bolečino.

Uroš. Vse najboljše! 🙂

14 dni časa, da prežvečiš. Da se pobereš. Da greš. V drugo tekmo.
Ker ni konec, dokler ni konec.

Alan ve.

En znani teniški igralec je pred leti rekel, da ga je življenje naučilo, da se igra do čisto zadnje pike.
Vedno je treba verjet do konca. Je kak je.

Fotograf Večera in Tadej na sodih.

Treba je bit pozitiven in verjet v magijo prvega niza.
In v publiko, ki se je vrnila.

Priprava na novo točko.

Hvala za energijo.
Ploskam ti Tadej, iz srca ti ploskam. Škoda, ker te nekateri zmeraj pozabijo nate odkar si v Lukni. Jaz ne. Ponosna sem nate. Pet nizov si se trgal. Za vsako piko. Za vsako pomembno točko.

Trenutek sreče.

Kot bi reko Pero, da je sedma pomembna. In osma. In deveta.
Pomembnost je v srčnosti.

Naš Adi.

Saj znamo. Zelo znamo.
Jaz ne smem preveč glave gor dvignit, da ne boli.

Prijateljstvo.

Vi pa le dajte. Ker je vredno.
Za tisti odriv. Za tisto krivico. Za tisti aplavz.

Končni rezultat.

Za tisti trenutek. En sam trenutek.
Ki lahko traja.

Ob koncu.

Ne vzemite si ga.
In užijte ga v vsej veličini.

Pozdrav na vzhod.

Saj dobro veste kdo ugaša luči.
Se vidimo.

Roland na izjavi.

Z ljubeznijo.
Ona, ki se preprosto ne da.
MalaMo. :*