Poslastica z napako

Res je bil krasen večer. Čudovit.
Krasna atmosfera. Kulisa prava.

Navijanje. Tadej na sodih. Pero se je drl kot da je nor. Malo.
Res je bilo lepo.

Prvi niz kot da bi ga iz pravljice narisal.
Pol pa si si želel, da si ne bi mislil, da se bo zgodilo. To kar se je.

Zgubljeno. Dobljeno. Zgubljeno.
Zgubljeno.

Ni in ni šlo.
Ni se izšlo.

Oprano. Prebrano. Preprano. Nevideno. Krivično.
Jeza pomešana z bolečino.

14 dni časa, da prežvečiš. Da se pobereš. Da greš. V drugo tekmo.
Ker ni konec, dokler ni konec.

En znani teniški igralec je pred leti rekel, da ga je življenje naučilo, da se igra do čisto zadnje pike.
Vedno je treba verjet do konca. Je kak je.

Treba je bit pozitiven in verjet v magijo prvega niza.
In v publiko, ki se je vrnila.

Hvala za energijo.
Ploskam ti Tadej, iz srca ti ploskam. Škoda, ker te nekateri zmeraj pozabijo nate odkar si v Lukni. Jaz ne. Ponosna sem nate. Pet nizov si se trgal. Za vsako piko. Za vsako pomembno točko.

Kot bi reko Pero, da je sedma pomembna. In osma. In deveta.
Pomembnost je v srčnosti.

Saj znamo. Zelo znamo.
Jaz ne smem preveč glave gor dvignit, da ne boli.

Vi pa le dajte. Ker je vredno.
Za tisti odriv. Za tisto krivico. Za tisti aplavz.

Za tisti trenutek. En sam trenutek.
Ki lahko traja.

Ne vzemite si ga.
In užijte ga v vsej veličini.

Saj dobro veste kdo ugaša luči.
Se vidimo.

Z ljubeznijo.
Ona, ki se preprosto ne da.
MalaMo. :*