Zmaga nad rokometaši Gorenja iz Velenja je za naše mariborske rokometaše minuli večer vredna več, kot se da opisat z besedami.
Dobili so polčas. Dobili so tekmo. Dobili so veliko bitko. Lahko bi rekli, da smo jo tudi mi.
Danes, ko so luči končno spet gorele kot je treba, ko se je komentatorja slišalo boljše, kot nekoč. Danes, ko smo prišli in vedeli, da mlini na meter vedno terajo svoje in da ne bo lahko.
Lahko se boriš kot nor, vodiš celo tekmo. Pol pa ti vržejo ven najboljšega igralca do tistega trenutka. Pa pišejo kazni, ki jih ne razumeš. Pa pol se malo zgodi kompenzacije. Pa malo smo spet fer. Pa malo ti ne gre. Pa malo si živčen. Pa malo te s tira vržejo. Pa malo se dereš. Pa faula v napadu ne piskajo. Pa te kuj ven vržejo. Pa si spet živčen. In pol ti življenje na pot da energijo. Ono noro energijo. Ono noro moč. Da poletiš. Imaš golmana, ki je izjemen, pa je komaj kaj časa tukaj. Pa imaš razpoložene mlade, ki skupaj z izkušnjami zaprejo lape. Bzzzz naenkrat ni več slišen. Nehvaležen še enkrat znova pokaže, da se eni nikoli ne naučijo biti hvaležni. Potem vidiš, da čeprav kapetan trepeta na tribuni, poškodovan, verjame v svojo ekipo in ve, kaj lahko sledi, se zgodi lahko nepričakovano.
A vedno so znali. Mojstri so bili, da so pokazali pravici rdeči karton.
Ni lahko bit del ekipe, ko je nasproti ekipa, ki ni navajena, da se nekdo lahko bori proti osmim. S štirimi. Zakaj pa ne. Probali so.
Noro, ni jim uspelo.
Gospod z bobnom je šel okoli. Ljudje so stali. Ploskali so. Videl si iskrice v očeh.
Zadnje minute so zmeraj hektične. Vedno je težko. Pol pa se odpre. In zmagaš. Za zlate tri gole. Pojma nimate kak je fajn imet po dolgem času spet iskrice solz v očeh. Pogledam dol mamo. Kako je srečna. Na levi moja Tatjana. Vidno si je oddahnila.
Jaz pa tam sedim. Vsi odhajajo in jih gledam. Vesela jih opazujem v objemih njihovih družin. Kako sem srečna zanje in kako si lahko upam rečt, da je to naša zmaga.
Za nama je bil res dolg in čudovit dan. Ta tekma je bila moja najljubša tortica, ta tekma je bil en magičen trenutek.
Še eno leto sem »podaljšala« z mojo rokometno družino. Večine seveda ne poznam. Ne poznate me niti po imenu.
Ampak nekateri me na zemljevidu športa vendarle najdete.
Hvala Matjaž, hvala, ker vedno prideš odprtih rok. Hvala Andrej, ker sem te imela v mislih tudi to tekmo. Vedno cenim in ne pozabim vseh let. Bilo je lepo in upam da še kdaj ob kaki drugačni priložnosti najdemo skupno pot. Želim ti vse dobro in hvala, ker verjameš v moje sanje. Lepo je vedet, da imam toliko pozitive okoli krvodajalske akcije.
In Bojan, nalezljiva je tvoja sreča.
Bila je to tekma spet za slabe živce in odprta srca. Za strastne navijače in za zgubljene piščalke.
25:22 je samo številka. Vse ostalo so spomini. Na srečne obraze, na nasmejane garače, na poljube in tresoče tribune. Na ponosne, predvsem ponosne vse tiste objeme, ki so verjeli, ko nihče ni.
Hvala za čudovit večer. Hvala, ker ste do zadnje sekunde verjeli.
In da ne pozabim. Nikola, dobrodošel doma! Končno si spet tu, kjer je najbolje, da si. Hvala.
Bilo je lepo. Vidimo se spet kmalu.
V vijol’čnem. Tudi teniskah.
Rada vas ima.
Do uh nasmejana. ?
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić