Srce bojevnika je najmočnejše orožje, ki ga lahko imaš. Bitke so lahko težke, neizprosne. Krivične, jezne in polne napak. Lahko je servis zgrešen, žoga na servisu v Konjicah ali Zrečah, lahko je izven igrišča nekje v Postojni, a ko se ti zdi, da si najbližje kar si lahko, in padeš na zadnji štengi in ti obraz pristane na tleh, ves blaten in krvav, se vstani in reči da je to šele začetek.
Ne predajaj se, odbojkarski bojevnik. Nikoli. Ne pozabi, da zmoreš štiri zapored proti velikanu, ne pozabi, da znaš dobit prvi niz kot največji. Ker si največji. Ker srca ne more premagat noben denar, ker srca ne more zamenjat nobeno ogledalo, nobena prepreka. Ker ko imaš srce, mogoče tesno izgubiš tri nize, ampak veš…tvoja čista vest je večja od vsega.
Tvoja moč, tvoja energija, tvoja želja. Ki rodi napake, ki rodi nove ideje. Je kaj večjega od tega?
Učenje, vedno znova učenje. Po boljšem. Po srečnejšem. Po večjih sanjah. Zmoreš, bojevnik. Ti to res zmoreš.
Včeraj smo ti ploskali bojevnik, oni stol je komaj preživel. Tisti navijaški karton mi še danes odmeva v ušesih. Kako moč imaš. In daješ jo nam.
Ko nam ni vseeno, damo roke v obrambo in si rečemo…daj, fajtaj, prosim fajtaj. Ker te imamo radi. In pol zagrabiš tisto žogo kot Hanks v Brodolomcu in neusmiljeno tolčeš po materialu. Kot da se ti je čisto pripelalo.
In greš v fajt. Kdo je rekel, da je nasproti velikan, če pa imaš ti pripravljenega trojanskega konja? Kdo je rekel, da si prišel samo na kratek obisk, ko pa je tekma trajala več kot dve uri! Dve uri take odbojke, bojevnik. Nisi se vstrašo nekoga, ki igra največje evropske tekme, zmaguje proti takim, ki imajo vse.
Ne bojevnik, ti si pustil srce na igrišču. Tisto krvavo, ki bi najraje zajokalo. Od bolečine, jeze. Ker si bil tako zelo blizu. Pa se še enkrat znova ni izšlo.
Samo veš, ko boš probal naslednjič, boš še boljši in boljši. Ker zmoreš. Ker imaš na krmilu te nore ladje človeka, ki verjame. Vate. V ekipo. Ki ima nekaj, kar tako redko najdeš.
Ima srce, ima pripadnost. Znanje. Genialnost. Ima pogum. Ima svet v sebi, a je svet za druge. Zato verjemi in prisluhni, bojevnik. Ko ga slišiš kričati ali ko nemo molči. Poslušaj ga. Ker ve…in uči se od najboljših, ker takih ne delajo več.
In ko po tekmi vidiš naše obraze. Skrite za maskami in razkuženimi rokami vedi. Da smo ponosni nate. Da smo neizmerno počaščeni, da smo si lahko s teboj delili to dvorano. Da smo kričali tvoje ime in ti ploskali in verjeli vate do zadnje točke.
Ne pozabi, da si za nas zmagovalec. Ker si dal sebe, da bi premagal. Sebe. Ker zmoreš. Ker si unikaten. Poseben. Ker si ti. Kdorkoli si. Naš si. Imaš del srca, ki je celota kot eno. In veš kaj. Zmeraj maš nas. Če smo s tabo ali ne, vedi, da te imamo v srcu. Kajti priimek zadaj postane pomemben, ko čutiš grb na svojem srcu.
Zato naj bije kot eno. Zato naj gara kot eno. Veš, po bitki so vsi generali. Ti pa bodi ti. Ti pa sanjaj dalje. Verjemi in ustvarjaj. Sanjaj. Na veliko, a pazi da ne padeš. Pregloboko. Ker zna pod štengo bit prepad. Zato pazi. A pri tem bodi ti. Samo bodi ti.
Hvala bojevnik, za čudovito tekmo. Za izjemne točke. Za pogum. Predvsem pa hvala za hvala. Tvoj aplavz je darilo nam, ker si ti.
Hvala bojevnik, če si prebral to mojo zgodbo. O tem kako morda zmaji res bruhajo ogenj, ampak mar ni zmaj samo v delu ene pravljice?
Ustvari si svojo in dvigni glavo. Vidiš moj nasmeh? Tokrat je brez maske in ti pošilja moč, ker kako je zmagovati lažje, če imaš za sabo vojsko ljudi, ki ti želijo samo najboljše!
Fajtaj dalje, za ostalo smo pa tu mi.
Hvala, ker ti je mar in hvala, ker si.
Rada vas ima, vse vas bojevnike, ki se boste našli v teh vrsticah.
Včeraj rdeča.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić