Nagrada se z vrha gleda

Draga Moja Mojca, tole pišem tebi.

No, pravzaprav sebi. Tebi, draga vijol’čna navijačica, ki ti to poletje ni bilo lahko.

Brala si, videla in slišala stvari, ki jih nikoli nisi želela slišati. Videla si ogromno ljubezni, žalosti, krivic in doživela marsikaj, kar bi ti, če bi ostala doma, verjetno ostalo prišparano.

Ampak ti nisi želela, da ti je kaj prišparano. Želela si biti tam. Vsaki krog, vsako prvenstveno tekmo, če se je le dalo. Prosila si in dobila si. Verjela si, dobila si. Želela si si, in fantje so prvi.

Ko je bila lestvica še na začetku sezone, si poslušala o drugi ligi, o nesposobnih igralcih, kasneje trenerju in potem je vse preraslo v sovraštvo.

Tebi ni bilo vseeno in čeprav si bolj malo brala, si si težko priznala, da vso gnev ne prenašaš dobro.

Klub imaš rada kot svoje življenje in vedno si bila prepričana, da se bo vse obrnilo na bolje. Vedno si govorila da po Muri bomo pa prvi.

Da ti nihče ne bo govoril, da nehaj verjeti v te fante in naj ti nihče ne reče, da so slabi, kakšno vodstvo imajo in kako so prepotentni.

Vedno si vedela. Vedno si čutila. Vedno si bila prepričana, da je pot prava, ampak da ji je preprosto treba slediti.

Si človek, ki je v življenju toliko prestal. Ne vem ali veš koliko derbijev v živo in koliko tekem, ki se niso končale tako kot si si želela.

A po vsaki si zmeraj govorila da je to tvoja ekipa, tvoj klub, tvoja ljubezen.

Tvoje spoštovanje. Tvoja vera v čudeže in izjemne zgodbe.

Ko si na Lukovici pila ledeno Radensko vem, da si si želela, da bi razbili ta klub, ki je že leta senca sama sebe.

Ko si bila vesela teh čudovitih obrazov, si si želela samo, da bi bila pot domov tako sladka, kot bo sladek kompot, ki bo tvoja nagrada po tem blogu številka 899.

Z vsemi, s katerimi si zadnje dni govorila, si jih prosila samo za eno. Da vijol’čna ekipa razbije in zmaga. Da je to končno derbi, ki ga bomo pomnili še leta in leta. Da bo tukaj rekordno golov, da bo tukaj zmaga, ki nas bo peljala na vrh.

A vse ni bilo tako lahko, kot je zgledalo in ko si prišla na press center in videla perje od golobov, pa ne samo to, bila je še kakšna glava vmes, tudi od kakšne male miške, si se vprašala, če res nihče prej ni preveril te velike in ogromne tribune.

Ni bilo ravno toplo, veter je spet delal svoje, dež pa se je pojavljal v intervalih. Včasih močen, včasih mili.

Tekma se še prav začela ni, pa je Luka že slavil enega najhitrejših golov na derbijih v zgodovini.

Pravilo bivšega in Rok za dva nič. Kakšne prve minute, kakšna igra, kakšna energija, kaki nogomet.

Pol smo zaspali malo. Po polčasu smo bili malo izgubljeni. Dobili enega, dobili še drugega.

Kaj, ne samo to, dobili smo še kup žaljivk, tudi lulči iz Kranja se je ponovil. Dvakrat. Letele so bakle na eni strani, pred tem pa še kup vodnih balonov in kdo bi vedel kaj, na drugi strani. Ja, tekme so se prekinile, nihče ni pomislil na varnost igralcev.

Ja, naj se šov nadaljuje. Bo kaj bo. In je bilo.

Da bo 2:3, si verjela. Pa naj bo v 93. minuti, si rekla Tadeju. In zgodilo se je. Tako hitro, da ti ni bilo nič jasno. Naenkrat si se drla in še preden smo se prav spravili k sebi po Rokovem drugem, še Rudi.

Ta večer je bilo v igri ogromno sedmic. Z razlogom si jih vedno oboževala.

Podaljšek šestih minut se je končal, veselje, pa še kakšna parola se je našla. Luštno, čudovito, nepopisno.

Kamorkoli si pogledal vijol’čne navijače, vsepovsod je bilo noro.

Doli v mešani coni ste si imeli marsikaj za povedat. Kaj vse ste lahko slišali. Tudi burek ste dobili. Res je bilo videt nasmeške do ušes. Glavni akterji so si zaslužili največji aplavz na svetu.

Rekla si, da boš napisala en specialni blog.

Pa pojma nisi imela sploh kaj jim naj rečeš. Štiri gole, štiri gole za tako veliko zmago, za te nore tri pike, za prvo mesto, za čast, za slavo. Ta derbi ne vem če je bil ravno najboljši v tvojem življenju. Bil pa je najbolj nor.

Bil je zagotovo najbolj edinstven v Stožicah. Ko si sedela, si razmišljala o marsikateri stvari, ki te je pripeljala do vsega tega kar temu stadionu manjka in kaj komu manjka zaradi tega stadiona.

Pa vendar bi rada ta večer govorila o res lepih stvareh, si rekla. Zato bova tukaj vztrajali, draga moja Mojca. Da je to bil večer, ko ti lahko malo zrastejo krila. Ko se lahko malo hvališ. Ker si lahko ta večer malo »višja« od 161 cm. Da si ta večer lahko tako zelo ponosna.

Tvoja ekipa, vsi ti nasmeški, vsa ta energija. Nikoli ne boš pozabila. To vem. Vem kako ti je odleglo, da se je končno spet odprlo. Vedela si, da je bilo samo vprašanje časa, da ne more bit večno vse tak zakleto, da ne more vedno mimo in preko. Da gre nekaj končno tudi po vijol’čnih željah. Da končno spet ekipa pride tja, kjer ji je mesto.

Na vrh.

Bil je lep in nepozaben večer. Pa ste šli še na slavno ulico nekaj pojest. Koliko si pač lahko. Ko si zagledala zelene šale, si se hitro umaknila. Bila si ponosna, jezik pa bi morda lahko bil malo prehiter. To pa nisi želela. Čeprav si Mari4 čakala v Stožicah in ga dočakala.

Draga moja Mojca. Vem da si želela pri 900-tki končat blogersko zgodbo, a ti srce preprosto tega nikoli ne bo dovolila. Spomnila si se, zakaj si pravzaprav začela. In tukaj je tvoje darilo.

Tu je tvoja nagrada. Ker vse, kar si si zmeraj želela je, da bi ljudje prepoznali dobre navijače in izjemno ekipo. Veš, da si na dobri poti. In da premikaš meje.

Od krvodajalske akcije je že več kot tri tedne, pa še zmeraj prihajajo na tvoj naslov čestitke ob tako izjemni zgodbi.

Vem da si ponosna. In vem kako ti zažarijo oči, ko na Lukovici poveš kako je bilo in kako si hvaležna vsakemu, ki je prišel.

Zato draga moja, privošči si ta kompot, poglej še stokrat te gole, to veselje, to after zgodbo z odbojko, poglej si vse trenutke, ki so se ti zdeli tako neresnični.

In veš kaj, ostani še naprej takšen dokaz predanosti, iskrenosti, poštenosti in plemenitosti. Premalokrat si ponosna sama nase in prevečkrat daješ druge pred sebe.

Zdaj, ko se boš kmalu lotila bloga 900 se spomni, da vijol’čna kri in vijol’čno srce nikoli ne obupata nad najboljšimi. In veš kaj, če si priznaš ali ne, tudi ti spadaš med ta najboljše.

In ker vem, da ne boš prej končala, dokler ne boš rekla…hvala bojevniki, hvala najboljša avtomobilska ekipa za čudovito zgodbo, za ogromno smeha, zabave in nepozabne spomine. Upam, da se po premoru slovenske nogometne reprezentance znova srečamo na poti v Sežano.

Hvala vsem, ki verjamete v to izjemno zgodbo. In ja, konec bo, ko bomo mi rekli.

Mojca, zdaj pa končaj po svoje. Kot znaš najbolje.

Rada vas ima.

Ponosna na pune!

MalaMo. :*