Select Page

Ta blog bi si želela začet drugače. Pa vendar moram. Preden bom hvaležno opisala ta deževen večer, bi rada napisala kaj narekuje moje srce.

Moj zlati Matej Radan, mislim nate. Tako zelo sem se veselila, da se končno spet srečava, da ti čestitam za veličastne obrambe prejšnjo sredo, pol pa ti usoda nameni to, kar si ne zaslužiš.

Zato, drži se, bodi fajter in verjamem, da se boš vrnil še boljši, močnejši in še bolj zagnan.

Si velik človek, velik bojevnik, zato pogumno naprej. Pa veš kje nas najdeš, če karkoli potrebuješ. Ker si naš in mi bomo zmeraj tvoji.

In naslednjič, ko se bova srečala, verjamem, da bomo nadoknadili te kratke minutke, ki smo jih zdaj zamudili. Rada te imam in pazi nase.

A Matejeva poškodba je bila prav tista, ki je nekako ustavila tisto neko veselje, evforijo. Tri v prvem, dva v drugem. Kak smo si to želeli.

Pa še šestega se ne bi branili. A zmaga je bila čista kot solze na mojem licu ob Matejevi poškodbi in kaplje, ki so neusmiljene padale z neba.

Rokova dva, pa še Rudijev, Aleksov in njegov…uf, kaj je spet naredil Dino. Noro, kakšna tekma, kakšni goli, kakšna borba. Kakšna energija.

Lepo je bilo gledat ekipo, ki se je pred derbijem dvignila, kot smo si samo lahko želeli.

Hejterji bodo rekli, da smo premagali zadnje, nesrečneži bodo rekli, da bi lahko dali še vsaj 3.

A ta maloštevilna publika, ki se je zdelo, da ob polčasu žvižga trenerju, je na koncu naredila nepričakovano. Po še eni izvrstni in res z odliko izvedeli predstavi človeka, ki bo za to zagotovo dobil posebno nagrado, je bil poseben učinek, poseben.

Aplavz, pa je končno le dočakal. Tudi z vzhoda. In zaslužil si ga je. Danes še posebej. On. On, ki še vedno nosi vse rekorde. Rekordov.

Ker je bilo to z odliko. Brez pretiranih napak, z voljo in željo. Danes je ni zmanjkalo in danes je bila tekma, ob kateri smo uživali.

Tudi oba Kapetana sta skoraj zadela. Naprej Luka, ki mu danes gol preprosto ni bil namenjen, pol pa se je celo večnost matral, da bi prvemu Kapetanu Marcosu oddal kapetanski trak.

Komaj sta se nekako našla pri golu. Na hitro mu ga je vrgel, nista imela časa za procedure. Kapetan ga je rutinirano dal na roko in že sta hitela novi akciji naproti. Spoštljivo, hvaležno in predano.

Lepo je bilo videt danes spet to zgodbo, ki je utišala številne.

V dežju smo čakali pod mini strehico pod tribuno. Stiskali roke, se smejali, objemali, hecali in bili veseli.

A vmes je prišel dečko s pizzo. Novica ni bila prijetna. Verjamem pa da bo jutri prijetnejša. Srce je zabolelo, za trenutek ustavilo. Ko imaš nekoga rad, si teh novic preprosto ne želiš.

Ob 23h smo se poslovili. V dežju, polni vtisov in hvaležnosti.

Za zmagoviti 11. krog, za prijatelje, ki ostajajo, za navijače, ki spoštujejo.

Derbi je blizu. A tudi prvo mesto. Verjamem, da pot do njega ni več daleč.

Kjerkoli se vidimo v soboto, veselim se vas.

Rada vas ima.

Mariborsko srce je vedno vijol’čno.

MalaMo. :*