To čudovito belo. Ki je plapolala v vročini sobotnega večera. In ne samo eno. Ki je žarela v vsej svoji lepoti in pokazala, da se vse vrti okoli ene same zgodbe.
Z goli. Bil je večer preobratov, kartonov, premalo kartonov. Bil je to večer dvojne piščalke. Le da druga doni še zmeraj v ušesih. Nekdo je preprosto pozabil ostat doma.
Po dolgem času sem na južni ploščadi preživela več časa, ker sem prej bila še na severni, saj sem prejela nagrado Energijo plus in osrečila prijatelja in njegovega prijatelja.
Na južni je ura prehitro minila, debata pa se je tam šele prav začela.
Prvi polčas je bil naporen, zahteven in ob koncu še kako zelo vroč. Pa ne zaradi temperature v luftu.
Drugi, z igralcem več je bil pester in poln vsega. Predvsem piščalke. No, spet obeh piščalk. Bela je še vedno bila vidno vsepovsod in na daleč je bila prijetna na oko. Tudi na blizu, a to še dolgo po tem, ko se je tekma končala.
Tudi po tej nisem pozabila tistega bačna, ki ga nihče ni kaznoval. Ker če bi bilo kaznovanje kot kaznovanje, bi imel še kdo preveč rdeč sploh kaj možnosti da ostane?
Po vodstvu in izenačenju na dva. Sta padla še dva in vidno srečni smo končali tekmo.
Dino, Rudi, Luka in Rok so danes odločili tekmo s postavitvijo, ki je večino vrgla na rit in z milijoni vprašanj, s postavo, ki je verjetno niso napovedali največji nogometni nergači in geniji in s postavo, ki je, s težavo a vendarle, premagala ekipo Tabor Sežane s predznakoma CB.
Gosti so prišli tudi s prijetnim mini busom. Pred tekmo so prišli na južno ploščad nekaj spit in na svoje navijal kar lep del tekme. Pohvalno in dobrodošli še kdaj. Veseli smo, da ste prišli.
Druženje je bilo prijetno, fars nikoli ne sfali, se je pa danes pokazalo, da če damo kup golov, lahko enega ali dva, upravičeno ali pač ne, gladko razveljavijo.
Zdi se mi grdo podcenjevat nasprotnika, ker je prišel nazaj v prvo ligo in si zato pač zasluži, da se ga tretira kot dostojnega nasprotnika. Čeprav, če mene vprašate, sem pred tekmo dobila občutek da so gladki favorit za zmago in sem jim vlogo favorita gladko prepustila. Čeprav so se pozabili pozanimat kako dejansko zgleda naš uradni grb.
Na srečo imamo na stadionu dovolj grbov, da verjetno s tem naslednjič ne bo težav.
Sem si pa po dolgem času zaželela več dostojanstva, spoštovanja in predvsem poštenega aplavza.
Po tekmi smo se dobili na južni ploščadi, kjer so Viole začele svojo pot ob svojem rojstnem dnevu, potem pa sem se odpravila na sever pozdravit fante in čestitat vsem, ki smo jih uspeli srečat. Vesela sem, da smo po dolgem času po tekmi znova srečali tudi g. Milaniča.
Klepet se je zavlekel še dolgo po tem, ko je ugasnil še zadnji reflektor, zadnja luč na vzhodni ploščadi.
Bil je prijeten večer in lepo je bilo.
Na trenutke sem pač stisnila roke na ušesa. Na trenutke sem se vprašala kje so se zgubili kriteriji, da nekdo postane nekaj, kar je nekoč potreboval več kot le en pomemben trenutek. Ni mi bilo jasno kaj ima klubski grb s sovraštvom do samega sebe in kam vodi tak zakompleksanost mariborske, pardon, slovenskega identitete. Sram me je bilo stati med ljudmi, ki v svoji neizmerni žalosti hodijo po ljudeh, ki jih niti poznajo ne.
Veseli me, da so po tekmi na severu samo takšni, ki zbirajo fotografije in podpise. Ker naj vsi ti, ki so pozabili ali nikoli bili na ravni odrasle in odgovorne osebe, ostanejo tam kjer jim je pač mesto.
Sprejemam ljubezen, spoštovanje in smeh. Smeti, ki se nabirajo okoli mene v vseh možnih oblikah, tudi v sanitarijah in tribuni, gladko zavračam.
Če mi ne morete dati ljubezni, sovraštvo pač ni pravo za moj naslov.
Kako so praznovale Viole in predvsem kje, preverite na spletu, jaz pa tokrat v čast obletnici objavljam fotografijo, ki je nastala danes proti koncu tekme.
Posebno vabilo pa vendarle še zmeraj velja. Do 4. septembra ni daleč in darujemo kri. Dobrodošli pod vzhodno tribuno. Ker smo navijači bili in bomo najboljši ljudje. In tega, tega, nam ne more vzet nobena piščalka tega sveta.
Rada vas ima.
Vesela, da v peto gre Rado. Pardon. V peto gredo druga štiri imena.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić