Mesto se je zbudilo. Troblje slišim kljub komaj odprti okni. Mesto je oživelo.
Moj Maribor gre v tretji krog kvalifikacij za Ligo prvakov.
Po kaki drami, po kakšnem komentiranju Dejana Vedlina, po krasnem prenosu po zaslugi Energije plus.
Hvala vam. Hvala NK Maribor, ker zmeraj mislite na nas, ki smo doma. Tega ne pozabljamo. Dvojno vračamo. Zmeraj.
Kaj takega nisem doživela še sploh. Dvomim da sem bila kdaj priča takšni dramatični tekmi, tudi tistih Apoelovih sedem minut je bilo milina proti temu.
Dejan je ostajal brez glasu po komentiranju drame vseh dram. Podaljškov podaljškov od podaljškov. In zato Dejan, ta zmaga je v prvi vrsti zate.
Ker si se drl kot jesihar, ko je 20 tavžnt ludi vtihnilo, 25 tavžnt pa se jih je veselo pred fb prenosom. No, mogoče so bili, no seveda so bili vmes tudi hejterji, vendar tudi tisti so morali priznati mojstrovino.
Gol tako zgodaj, da je bilo prezgodaj. En Šved je šel na lov na kite (še ena Dejanova), borili smo se, da smo dočakali, kar smo si toliko časa želeli. Mu privoščili in stiskali pesti zanj. Bravo Andrej, pravi trenutek za pravi gol.
Pol pa tisti blesav gol. Lep gol. Samo vseeno nam ni bil všeč. Vedno nekje prileti s Švedske en son in vse skupaj zakomplicira.
Če situacije ne zmuštra son, pa si jo sami. Tretji gol smo si skoraj dali sami.
A od žalostnega igralca do junaka je kratka pot. Lahko bi po tekmi bili jezni na Martina, ker se zgodi tudi najboljšim, a smo se z Alexom, našim edinim romunskim Štajercem veselili gola. In to kakega gola in to kdaj. Kaka drama ob koncu podaljškov. Ki so se začeli tako klavrno in končali tako šampionsko.
Ne pozabimo, da je Dejan jasno povedal, da če bi si točno ta son želel kapetanov dres, bi mu to lahko povedal. Ne pozabimo, da je Dejan povedal tudi, da naj pa zdaj, ko smo dali ta plemeniti drugi gol, bodo klinično mrtvi. In ja, na koncu, zadnjih par minut, so bili tudi naši.
Tekmo je na koncu spremljalo več kot 25.000 ljudi na naši Facebook strani. Že pred tekmo se mi je zdelo to nekaj izjemnega. S strani, ki smo jo začeli ustvarjati nadebudni navijači, ki smo ji dali dušo, je nastala izjemna zgodba, neprecenljiva stran, ki povezuje, razdvojuje in ki je navdih vsem ostalim stranem. Na njej nas je več kot 156 tisoč in ja, danes smo s pomočjo le-te videli tekmo, ki jo bomo razlagali še generacijam za nami.
Žal mi je, Rok moj mali, kjerkoli že si, da je nismo videli skupaj.
Danes imam za sabo težek dan, zdelo se je, da bo tekma lažja, vse se je dogajalo tako napeto, spet sem imela občutek, da nam nekdo ne privošči uspeha, a se je Kenan metal kot hobotnica (ja, Jasmin, tvoj naslednik postaja izjemen golman), Kapetan se je raztrgal, vsi igralci so grizli in se borili za vsako žogo. Bila je to borba, kartoni, zavlačevanja, pravi fuzbal.
Ta večer smo gledali fuzbal. Več kot je trajal let naših nogometašev v švedsko prestolnico. In ja, ta večer smo ponosni.
Na vse. Na vse, ki ste z nami, vam je mar, nas imate radi. Hvala vsem, ki ste vztrajali do konca, verjeli, pili si živce in kravžlali možgane.
Hvala vsem hejterjem, ki ste te dni komaj čakali, da bo Darkotu spodletelo. Več sreče prihodnjič, ta zmaga je njegova. Čeprav ni zmagal. Dosegel pa je še enkrat znova več, kot bo večina ljudi, ki govori o njem kako slab je za njegovim hrbtom.
Bravo vsi, bravo Mejo, ker si mi pustil, da sem mela tvoj kavč celo tekmo in hvala še enkrat, Energija plus, da smo to lahko videli. Brez vidnih prekinitev. Ker ste nam dali ta naš kruh, to našo energijo. Hvala vam, ker ste se odločili pomagat navijačem, ki imamo srčno radi ta klub. Hvala vam stokrat.
Ne vem kaj naj pišem. Pišem na pol zmedeno in zmešano. Pa ni kriv dopoldanski udarec v nogo.
Srečna sem, tak sem srečna. Vuni zgleda da bo nevihta, jaz pa čakam na znak, da vidim fante, kako bodo poleteli, da se mi odpeljemo na letališče. To noč zagotovo ne bomo sami. Pridite. In se veselite z nami. V dežju in prijetni poletni sapici.
V srcu si mi ti. Moj Maribor.
Rada vas ima.
Blesava do konca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić