Select Page

Tu sedim. Ponosna. Malo sem že meglena pred okami. Čez polnoči je že, ko sem lotila 879 bloga v svojem nogometnem življenju.


Ta sezona se je začela tak težko. Tako se vse zdi kot skale, ki jih ne moreš premaknit. Vse se zdi, kot da se nikamor ne premakne.
Samo evropsko pa smo začeli, kot smo si želeli.


Ne rečem, da so krivi stranski in glavni faktorji, se je pa v tem večeru pokazalo, kak je fajn, ko se ne rabiš sekirat, če te je kdo na rumeno al pa rdečo napisal že pred tekmo.
Bil je krasen večer.


Ki se je začel s prijatelji, ki so tako krasni, polni neke pozitivne energije.


Južna ploščad vijol’čna, prideš po prijaznem pregledu na štenge, pa na vzhodu zgoraj fuul ljudi. Čakajo na pijačo, hrano, na vijol’čni nakup. In to že eno uro pred tekmo.
Srečaš družine, prijatelje. Si jih tak vesel, ker jih premalokrat srečaš.


Se spraviš na tribuno. Prijazni ludi okoli mene. Seveda večni zamudniki. Ki kot po tekočem traku s seboj nosijo piknik in vprašanje…katera vrsta je to?


Skozi celo tekmo se jim non stop nekam mudi, tako da je ta sprehod po betonu predvsem zelo zabaven, ko hočeš pogledat akcijo…in glej ga zlomka, on mora nujno, ampak nujno tam mimo plazit, da ja slučajno ti ne boš vido, če tudi on ne bo.


A tekma je bila v resnici v vseh pogledih zelo simpatična.


Bravo vzhod za ogromnooo navijanja. Eni so brez glasa zdaj, sem prepričana. Kak so navijali. Jaz sem na trenutke zapirala oči in vpijala to navijaško pesem, uživala ob zvokih pristnega, iskrenega navijanja. Vzpodbujanja. Take lepe energije. Nobenega pljuvanja. Samo vera in spoštovanje.


Ker smo kar hitro gol dali, se navijačem zadeva še bolj stopnjevala in čeprav smo videli bakljado na desni, je bila na levi bolj v manjšini. A se na to nihče ni oziral.
Pesem je donela, fantje pa so špilali.


Eni so delovali rahlo prestrašeno, eni so si preveč želeli, eni pa so letali po tistem igrišču, kot da so spili par red bullov in imeli ekstra duracelk ne bom rekla kje.
Ta ekipa je ta večer naredila nekaj, kar je utišalo marsikoga.


Ne samo da je z izjemnima goloma Roka in Saše zmagala. Pokazala je neizmerno velik karakter, srce na igrišču, zelo všečno igro in veliko borbe. Kako iskanje, kako garanje.
Užitek. Čisti užitek.


Res smo prejeli ta nesrečni gol, ki pa verjamem da bo dodaten zagon za povratno tekmo.
Da znova pokažemo zobe favorizirani ekipi, ki roko na srce, ni pokazala bog ve kaj.


Fantom je treba čestitat in zaploskat. Kot bi rekel naš trener, so odigrali zelo zrelo in dinamično tekmo. Če je to povedal po tekmi ne vem, saj njegovo izjavo pogledam šele po napisanem blogu. Verjamem pa, da je ponosen na vse nas, na ekipo in na celotno zgodbo minulega večera.


Ko se je tribuna naenkrat spraznila skoraj do konca, sem si privoščila vodo, pred tem pa sem poslušala gostujoče navijače, kako so peli. Bilo jih je užitek poslušat in bili so zelo simpatični.


Ujeli smo se nekje med wcji in izhodi, dajali petke našim najmlajšim navijačem, jih pobirali s tal ko so najbolj noreli, objeli zlate mame in se nasmejali z vsemi, ki so prišli do našega tretjega polčasa, do praktično naše ograje.


Potem smo rekli da gremo še malo poklepetat s kakšnim igralcem. Vesela sem, da širimo obzorja in se skupaj ogromno novega učimo. Da se spoznavamo in da vemo, da je pred nami krasna in dolga pot. Pa da spoznamo, da smo vsi fajn, pa da se imamo radi v dobrem in slabem.


Še vedno ne moremo mimo minulih zgodb, smo pa izredno hvaležni, da je bila zadnja narejena res z odliko.


Ko smo pomahali v tisti temi, ker so se ugasnili reflektorji še enemu od najboljših, smo se počasi poslovili. Žal bo nekomu žolč zaradi minule super srede hvaležen, mene pa čaka čudovit jabolčni kompot. Za sveže sadje, ki ga lahko naredim v kompot se zmeraj priporočam, saj je spisek tega kar lahko jem, zelo omejen. Jabolka in breskve pa so v vsakem primeru zakon.


A preden zaidem v vode o hrani le še hvala vsem, ker ste prišli. Hvala, ker ste pokazali, da zmoremo tak lušten vijol’čni paketek naredit. S tako krasno vijol’čno pentljo.


Tak je fajn, ko vidim vse belo, rumeno, vijol’čno in še kaj črnega vmes, a vse z grbi, dresi, šali, majčkami. Izjemno se mi zdi, ko smo tak luštna vijol’čna familija.

Če nam jo kdo zavida, nismo jezni.


Še 41 dni do “Vijol’čna kri za vse ljudi.” Mojca se že pripravlja. Dajte si tudi vi. Na koledar in pazite na zdravje.

Veselimo se vašega obiska in verjamem, da vam bo z nami nepozabno.


Vseh 28 fotografij vas bo pospremilo skozi ta blog in vam zaželelo le še preostanek tedna v pravih odtenkih in na snidenje na derbiju.


Rada vas ima.


Polnočna ptička.


MalaMo.:*