Še zdaj čutim v kosteh mraz, pa je avgust.
Še zdaj slišim negativce, ki so svojim igralcem ta poraz zelo privoščili.
V glavi mi odmeva glas desnega soseda…stave so to, Šuler!
Nekje od zadaj pa še njegov sin, ki je imel manj kot deset let in bil največji poznavalec nogometa na svetu.
Nekje za menoj so minuli večer slavili zmago navijači Aluminija.
Sredi mrzlega, večino časa deževnega Ljudskega vrta so zaprli lape nam, ta zvestim in odprli lape tistim, ki so to samo čakali.
Mala deklica je mahala z medvedkom, fantek je mahal z zastavo.
In ja, še streha je puščala na vrhu C tribune. Narobe dan.
Bil je to sramotni večer. In če ste me ob koncu tekme videli na telefonu…pisala sem sporočilo…ne ker bi želela…ampak nekomu sem mogla povedat da me boli…
Seba si je danes z menoj ogledal to tekmo in nisva imela kaj dobrega za videt.
Pred tekmo sem bila turistična vodička. Nemko in Italijanko sem pospremila iz Tavas hostla in jima vso deževno pot skupaj z Mitjo in Nino razlagala o našem mestu, pokazala izložbo Radia City, preden pa sem ju pospremila na tribuno pa sem jima pokazala še najlepši grafit ever. Bili sta presenečeni kako lepo mesto, za katerega še sploh nista slišali, dokler se nista podali na kolesarsko pot ob Dravi.
Žal ju nisem srečala po tekmi, da bi jima povedala, da ponavadi nismo taki. Čeprav bi se tudi tu malo zlagala.
Lahko res zaploskamo nasprotniku, a sebi…lahko rečemo le…tako ne bo šlo več naprej.
Tudi tokrat ne bom sodila in rak rana te ekipe zagotovo ni tisti, ki je dobil največjo porcijo danes.
Kot že neštetokrat to sezono in še kakšno prejšnjo, pogrešam ljubezen do nogometa, do tega čudovitega novega dresa, do kluba, pogrešam borbo, pogrešam medsebojno povezanost.
Pogrešam moj vrhunski Maribor.
Marsikdo se po tej tekmi smeji. Tudi meni, na kakšen klub navijam.
A vsi so pozabili. Da so vsi bili na dnu, da so prišli višje in nihče ni bil nikoli tako visoko, kot NK Maribor.
Padci so tako zelo veliki in preveč boleči. Za navijača NK Maribora, ki vse to doživlja zelo stresno je ta tekma predvsem jeza proti sebi, jeza proti temu, da nič ne more spremeniti in čaka na odgovornost.
Mi smo preveč čustveni in jemljemo si k sebi.
A priznajmo si. Tako se bo počasi končala ena pot in čas je za novo.
Berem in mi pišejo prijatelji, da nas čaka nov trener. Baje prihaja nekdo, bi zadevo uredil in spremenil.
Še enkrat znova poudarjam. Imamo čudovite igralce, vrhunsko kvaliteto.
Treba jo bo povezat, spoštovat, se čemu odrečt, pojest kako krepko, predvsem dosti ponosa in predvsem pogledat na svoje srce dresa.
Odločila sem se, da bom spet končala v svojem slogu.
Po tekmi nisem počakala nogometašev. Če bi, bi verjetno jutri obležala s pljučnico, te dni pa si je žal res ne morem privoščiti. Vseeno bi jim isto rekla, če ne bi po tekmi deževalo.
Da jih imam rada, da jih cenim in da vem, da bo še vse dobro.
Sem razočarana, solze bodo še nekje…a vem, da za vsakimi porazi pridejo nove zmage in še ta četrtek.
In kaj, še zmeraj velja, da čez 15 dni darujemo kri. Navijači za vse tiste, ki nas rabijo v svojih hudih dneh, da jim pomagamo, jim rešujemo življenja.
Težko je bilo it danes iz Doma prvakov. A s ponosom se bom vrnila.
Ta tečen gospod s stavami me je vprašal nazaj…Zakaj ti hodiš na tekme?
Pa je samo en odgovor…ker navijam za najboljši klub na svetu in ga ne menjam za nobenega na planetu.
Pljuvajte dalje, jaz bom danes naredila vse čisto po svoje.
Rada vas ima.
Na novi lokaciji.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić