Select Page

Ko pogledam življenje širše. Ko se nasmejem današnjemu dnevu. Sem še enkrat znova hvaležna za včerajšnjega.
Še v ponedeljek sem bila prepričana, da me ne bo v Celju, pa sem vseeno lahko doživela to tekmo, ki sem si jo tako srčno in predano želela ogledat.
Neprijeten občutek ni minil, ljubezen in želja po zmagi pa sta ostali.


Ko smo na vzhodno ploščad stadiona prispeli, je bilo še zelo mirno. Sproščeno. Res prijetno. Videt prijatelje, potem je prispel bus. Pri ograji sem stala kot majhen otrok, ki čaka, da mu bodo idoli pomahali.


Že skoraj uro in pol prej sva šla na tribuno. Za ceno kaosa in mojega zdravja. Preprosto sem vedela, da če želim ostat na tekmi, moram predvsem pazit na sebe.


Tribuna pa še hitro ni bilo polna, saj je bila organizacija pač spet na nivoju kakšne podobne. Polomija. En mali vhodek za tri sektorje pač ne more prinest tega, da bo šlo hitreje. Pa tudi ljudje vedno gredo zadnje minute na stadion in se nihče ne ozira ravno na navodila, ki jih povedo prej tako organizatorji, kot klub, ki si želi, da bi fante spremljali že na ogrevanju.


Od tekme si bom še najbolj zapomnila to, da sem si želela, da bi se nekdo vsake toliko posipal s pepelom in spremenil. Ne nadaljeval kar ne gre, ampak spremenil.


Želela sem si več energije, povezanosti, želela sem več borbe. Pogrešala sem prijateljstvo.


Predvsem pa je na tej tekmi falila moč in agresivnost, ki jo na taki tekmi pač nujno rabiš, ker ti druga tak al tak ne preostane.
Zgubili smo se. Vsi skupaj. Tribuna v besedah, ogromno nepotrebnih grdih besed je padalo z vseh strani. A ne samo besed.


Dva prejeta gola in Kapetanov v izdihljajih tekme za žarek sonca, za upanje po podaljških pač ni bil dovolj.
Kapetan je včeraj sicer prišel kot menjava, a počel je še marsikaj. Še dva pomočnika si je našel, ki sta mu pri tem pomagala.


Včeraj je bilo ogromno ironije, žalosti in predvsem negotovosti vsepovsod.
Razbiti stoli, uničena zelenica, poškodovani ljudje. Statistika, ki sramoti spet nepotrebno nas.


Pred tekmo so me spraševali domačini kaj lahko pričakujejo od tekme, vendarle je bila negotovost, saj takšne tekme še niso gostili. Superpokal ja, samo tisto je bilo res tekma, ki se je redko kdo sploh spomni.


Povedala sem ji, da je vse vezano na rezultat.
Žal se je zgodilo to, kar se je moralo zgoditi. Preprosto čisto vse, ker nihče ni ničesar preprečil. Opozarjanje še nikoli ni pomagalo. Tudi če je kaj v Kapetana letelo. Tudi dejstvo, da lahko vsak počne kar mu paše na katerikoli tribuni, tudi ne.


Včeraj sem na lastne oči videla, da nas lahko varuje nešteto ljudi, trznejo pa zelo, zelo pozno.


Nisem se počutila negotovo na tribuni. Daleč od tega. Tekmo sem spremljala mirno, z mislijo po tem, da imam vmes obveznost do sebe in čeprav so me motili steklarji, ki jim je bilo najbolj važno na tekmi da se fotografijo (seveda, v Celje gremo enkrat v življenju pa naj ostane na več stotih fotografijah), pa ljudje, ki so bili prepričani, da so na napačnem sektorju, od tega da so obstajali ljudje, ki so verjetno prišli najmanj v Španijo na dopust in je tam 30 stopinj.


Na trenutke sem se mogoče počutila kot en eksot. Kaj te delaš s šalom, pa kapo, pa bundo. Aja, bolna si, pa moraš pazit na sebe, sem se opozarjala, medtem ko so spuščali v mene opazke o toplih oblačilih ljudje, ki moje zgodbe sploh ne poznajo. Na srečo so eni v tem prepoznali to, da je najprej moje zdravje, pol pa vse ostalo.


Pa še kup porcelanastih, ki so se bali, da jih bom zlomila na poti proti prvi vrsti.. (resno, jaz?)
Na trenutke je v meni besnela nevihta in vprašanje če je meni to res treba.


Pa sem hotela bit tam in to je bila moja odločitev in zanjo sem hvaležna. Tak sem bila srečna da sem lahko gledala to tekmo. Kljub vsem oviram, kljub vsem negativnim ljudem, ki so komaj čakali da spet vsekajo. Da spet lahko rečejo kaj grdega in s prstom kažejo.


Ta včerajšnja tekma je samo dokaz, da ta ekipa rabi remont. Velik remont. Ker Saša vse ne more sam, ker se sistem poruši v prvi minuti, ker nihče več ne ve kdo bo kaj plačal in na koncu doda svoje še prijatelj severa (za take poglede bi ubijala marsikatera ženska) in imamo zgodbo zavito v celofan.


Nepremagljivi.
Ne vem kje se je zgubila jesenska ekipa, ki je mlela vse pred sabo in so nasprotniki tri gole dobili še preden so se sploh prav ogreli.


Sprašujem se kje je moštveni duh te moje, izjemne ekipe, ki ji nič ni bilo težko. Naporna sezona? Utrujenost? Tekma ob nepravem času?
To so zlati fantje. Rada jih imam vse po koloni. Naše sonce in naša moč.


Ko sem ležala v bolnici sem samo razmišljala kako sem na tekmi in mi ni mar za čisto nič drugega. Da pozabim na svet in uživam.
Včeraj pa je bilo to samo eno veliko mučenje nas, pa še žoge zraven.


Če kdo želi pozabit to tekmo, jo naj. Ne bo pa prav.
Ker ko sem stala tam…tak malo nas je ostalo…ob podelitvi za drugo mesto…in gledala te obraze…žal mi je bilo. Res mi je bilo žal. Ker vem da zmorejo več kot to. Ker vem kako fascinantni nogomet lahko igrajo in kakšna poezija zna to bit.


A včasih kaj zafrknemo. Samo ljudje smo. In včasih se nam kaj zgodi. Problem nastane, ko se določene stvari začnejo dogajat. Takrat se moraš soočit z dejstvi in se realno pogledat v ogledalo. Si priznat, da moraš neke stvari popravit.


Te dni sem na dieti. Pa ne zato, ker sem se zredila, ampak, ker me je v to življenje gladko potisnilo. It v trgovino in gledat vse kar ne smeš jest, je pekel. Celo od sile sem gledala v telefon, da me ne bi že fizično bolelo od tega kako bi ravno takrat jedla tisto torto, ki jo tako zelo obožujem.


Ampak sem se sprijaznila, da za svoja dejanja pač odgovarjam sama in posledice so tukaj. Niso fajn. Ne bodo fajn. Dosti bom še tečna, a borit se pač preprosto moram, ker mi druga niti ne preostane.


Zato je prav, da si zdaj stisnemo roke…rečemo…sezona je bila čisto ok, samo bomo v novi še boljši. Okrepitve prihajajo, zgodba se sestavlja na novo.
Čas je za zaslužene počitnice. Kratke bodo, zato dajte vse skupaj na off in se imejte lepo.


Potem pa se vidimo en junijski ponedeljek pa dajmo razturat. Razbit. Začet. Predvsem pa verjet. Kajti samo skupaj smo izjemni. In najboljši.
Kajti ko so se kaplje z neba znova srečale z nami…smo stali tam blizu busa…pozdravljali in se poslavljali…sem dobila še en velik cmok.
Hvala Dare…hvala tebi. Za prvo in zadnjo med katerima je minilo več kot pet let. Le kam čas beži…


In hvala Marwan, ker si znova prišel in smo te bili tako zelo veseli.


In za konec še hvala tebi. Ker si vztrajal z nami kljub tej neizmerno veliki kalvariji s poškodbami. Ki si se boril, ki si garal in se mučil. Hvala ti, ker si prišel, ko sem te prosila brez da bi vedel za kaj. Hvala, ker si me bodril. In hvala, ker me imaš rad. Hvala moj Denis. Spomin na včerajšnje srečanje s teboj mi znova prinaša solze v oči…pač. Tako naš si in vedno te bom imela rada. Zelo te bom pogrešala. A vse to že veš…a čutim da morajo to zvedet še drugi. Za tvoje veliko in plemenito srce, ki je od dne ena imelo rado MaloMo. Nikoli ti ne bom tega pozabila…hvala…to ni slovo. To je samo odmor do ponovnega snidenja…vedno znova te bom vesela.


Pa smo tak počasi…se našli…se odpeljali…v dežju…in za mene kar mrazu…
Hvala vsem za krasno druženje, za objeme, za prijateljstvo. Hvala vsem za krasne besede. Prišel je tudi moji zlati Gorenc…uf…toliko lepega v tem žalostnem večeru.
Vijol’čno srce bije dalje…močneje, še bolj…k novim zmagam…k novim željam…novim motivom…ker smo skupaj eno. Ne glede na vse.


Navijač, ki ima rad to ekipo…mu je važno samo eno…da se nikoli, nikoli ne preda. Ne po teh padcih. Ne po vsem tem kar smo doživeli.


Nisi zmagovalec, ko zmaguješ. Zmagovalec si, ko po porazu znaš dvignit glavo in iz tega naredit nove in nove čudeže. Te pa smo že videli.


Za konec le še vabilo…Vijol’čna kri za vse ljudi, 04.09.2019…dobimo se…da darujemo…kri. Ker vijol’čna družina je samo ena. Vsi za enega. Eden za vse.
Mejte se radi. Spoštujte drug drugega. In predvsem vsak dan komu polepšajte dan s svojo prijaznostjo. Svet te dni rabi predvsem to.


Rada vas ima.
Zvesta.
MalaMo. :*