Za tunelom desno

Kdo sem, ko trgam s sebe vse koščke neprespanih noči in juter, ki delujejo, kot magnet na meglen pogled?
Kdo sem, ko za seboj nosim prtljago preteklosti in senco lunine ljubezni?

Kdo sem, ko v oblakih iščem košček izgovora, da mi pošlje mavrico?
In kdo sem, ko za tunelom desno iščem nekaj, kar se morda bojim, da ne bom našla?

In ja, ali ni vendar smisel vsega to, da vedno, ne glede na vse kar nosijo ti odgovori… sem upanje. Zanj, za njih. Za tiste. In zase.

Ko jočem, ko se rodi novo upanje. In jočem, ko slišim besede, ki so na koncu dneva vendarle prave.
Dejanja življenje pripeljejo zmeraj na posebne poti.

Ljudje pa, v svetu v katerem živim, komaj čakajo, da se spotaknemo.
Kako prazne so bile Stožice dobro uro in še nekaj pred tekmo, vemo le redki.
Kako prazne so bile Stožice ko so odšle Viole, pa vemo vsi.

Včeraj se je pokazalo kako pomembno je, da se nogomet igra za ljudi. Kako pomembno je, da si karakter. Kako pomembno je, da si pogumen.
In ja, kako pomembno je, da si tak kot si na igrišču takrat, ko so te že vsi odpisali.

Odprte karte, kupi rumenih kartonov (ni nujno da spravljeni v žepu) in tisti gol. In gol, ki ga ni bilo. In gol, ki je prišel.

In zgodba, ki je dobila glasen epilog ljudi, ki so prišli do svojega hladilnika.

O pici zgodba traja. In konča se zmeraj pred šalterjem kjer prosiš, da ti dajo pijačo brez leda. Vseeno bo skoraj polnoč, ko svoje utrujeno telo voziš proti domu. Samo še dva ovinka, pa smo doma.

Ko je za ovinkom tista priložnost. Tisti trenutek. In vprašanje: zmoreš ali je pretežko? Je kdo drug boljši in te bo prehitel po levi (pa morda ne zaradi boljšega avtomobila)? In ali je za ovinkom res cilj ali te čaka še večji izziv?
Skromnost, hvaležnost in ponos nosim s seboj na svojih poteh. Hvaležno sprejemam vse, kar sem dobila za nagrado za to kar sem. In ja, z dvignjeno glavo sprejemam kamne v svoje srce za to, ker sem tam kjer drugi niso. Ker sem ostala, ko so drugi že davno šli. In verjemite, vrnili se bodo, le da se bodo takrat obnašali kot da se ni nič zgodilo.

V srcu imam to, kar večina išče v zgodbah, ki so davno že napisane. Na koži nosim brazgotine, ki mi jih je dala naivnost.

Zmeraj bom ostala. Prihajala. In šla verjetno kar zadnja. Zmeraj, dokler bije moje srce, bom vse dala, da bom tam. Če bo napovedan sneg ali je na obzorju neurje. Pa ne samo tisto na nebu.

Še avtomobil ni bil prav parkiran, ko sem ujela kup identičnih fotografij, kjer gledalci izpred tv zaslonov sporočajo nekaj kar je pisalo na paroli še pred desetim naslovom prvaka. Sanja se mi ne kdaj sem naredila fotografijo. Vedite pa, da je moja. Za vsako fotografijo sektorja C mojega sedeža vem kam spada in verjemite, da se tu konča nekaj, kar drugi menijo da je naše.

Do Lendave ni blizu in tudi Murska Sobota bo zanimiva zgodba. Ampak spet bom gledala za zastoji (čeprav na srečo brez vrhunskega labirinta štajerske avtoceste) in spet bom želela bit dovolj hitro, da bom videla ogrevanje. In spet si želim, da bi kdo, namesto da bi stisnil po gasu svojih predolgih prstov, stisnil ročno.

Življenju podarite svojo iskrenost.
Še vedno je na koncu tunela luč. Vedno bo.
MalaMo. :*