Dva polčasa. Dve zgodbi. En gol. Ena ekipa. Ena borba. Ena družina.
Žvižgi.
Bil je večer, ko smo se spraševali zakaj spet, kaj bo s tega in zakričali.
Dinotov gol je bil obliž, bil je energija. Bil je izjemen. Bil je gol, ki smo tak čakali, ki smo ga tak želeli, bil je gol, ob kateri človek dobi cmok v grlo. Dobi solzne oči.
Za sina…
Bravo zlato naše. Iz vsega tega danes si naredil ne nekaj več. Nekaj, kar so ti odpisali, kar so pozabili. Pokazal si jim, zakaj imaš desetko in kaj te čaka v prihodnjih dneh.
A čeprav se je zdelo, da bo to še ena pretežka bitka, se je na koncu končalo po naše.
Res je, da je to šele polčas in druga polfinalna tekma bo še veliko garanje.
A všeč mi je, da ni bilo gola in da smo gol dali.
Pokazalo se je, da bi lahko dali še kakšnega več, vendar se to žal ni zgodilo.
Vesela sem, da se nekateri vračajo in to z velikimi črkami, vesela sem, da eni dobivajo na luftu, vesela sem, da se enim odpira. In prepričana sem, da se bodo eni kmalu tudi vrnili.
Da utihnejo hejterji. Ki jih je vedno več. In na tribuni se množijo kot nekaj, kar tu pa tam pride na Mejota. In ti žvižgi domačim igralcem? Resno. Ker si zaslužijo al kaj sem slišala govorit?
Lahko je igralec še ne vem kak slab. Lahko ima za seboj še ne vem kak slabo tekmo…ne zasluži si žvižganja. Si predstavljate, da vam, ko ste slabi v službi nekdo od popolnih tujcev žvižga in se za vami dere…kako si zanič?
Probajte.
Naši so. Naši so bili in naši bodo. Če vam je to prav al pa ne.
Samo se naganja neke ljudi, ko pa so evropske tekme pripeljali v mesto, ko pa so gole dajali pa ste skakali za njimi in jim gnjavili za drese.
Eh, jaz pa bom samo rekla…bravo fantje. Končno ste dali gol Matkotu. Tak čakamo na to. Čeprav ga imamo radi in bomo vedno ponosni, da je bil naš. In strinjam se s komentarjem, ki mi ga je dal po tekmi. A priznam, Matko je vrhunski golman in še enkrat znova je to dokazal. A ta gol bi res branil težko še kakšen veljak v svetu svetovnega nogometa. To je bilo nekaj nepopisno lepega.
Hvala prijateljem za večer, ko smo se končno videli po dolgem času. Prijatelje, s katerimi kar nismo znali domov, tako da smo mahali še avtomobilom naših fantov, ki so odhajali domov.
In hvala vsem, ki ste danes prišli. In vam je bilo mar. Čeprav je bila sreda. In čeprav je bila tekma res pozno.
Hvala vam. Ker ste tu. In ker navijate. Pojete. Vrtite zastave. In fante podpirate. Brez da bi pomislili da so nekaj manj, ker ne zabijejo pet komadov na tekmo, ker ne razbijejo vsakega, ki jim pride na pot. Hvala, ker ste navijači, ki ste tu v dobrem in slabem. Hvala vam.
Tako, zdaj pa je čas za šamrolo. Iz Hiše kruha. Daleč najboljše šamrole daleč naokoli. Še zmeraj priporočam vsem.
Se vidimo v petek v Dvorani Tabor. Odbojkarji se borijo za finale. Pridite jim pomagat do nove zmage. Hvaležni bodo vsakemu, ki bo prišel.
Rada vas ima.
Meni, ki so mi v krvi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić