Davek mladosti

Kaj človek vse zmore, če si le želi. In kaj vse se lahko zgodi, če si želi preveč.

In kaj se zgodi, ko človek pade, ker izgubi? Pobere se in dvigne glavo.

Poraženec ni tisti, ki je tekmo izgubil. Poraženec je tisti, ki se je predal.

Kar pa minuli večer za naše odbojkarje ne velja.

Davek mladosti je pokazal svoje.

A v poplavi izgubili so, je moja opomba: Vsi smo zmagali.

Šmorn mi je zagrel hladno telo, ko sem nekaj čez 19h prihitela v Dvorano Tabor.

Hvala vsem, ki sem vas srečala. Izjemni ste. Vsakega od vas sem bila enako iskreno vesela.

Med tem ko sem jedla, je mimo prišel še naš nogometaš. Kako sem ga bila vesela. Nekaj dni nazaj je praznoval rojstni dan in lahko sem mu čestitala osebno.
Na prvi niz sem bila pripravljena. Tako utrujena, a pripravljena.

In ko se je končal, sem bila tak fejst vesela. Bil je naš.

Naslednji trije pa niso bili. In bilo je res težko.

Se pobirat in pobirat in pobrat.

Zdelo se je, da je poraz neizbežen.

Čeprav to dejansko sploh ni bil.

Mame so spet navijale celo tekmo, Tadej je imel glasbeno pomoč na levi, in otroške roke pomoči ob sebi. Še ozvočenje, da se ga je še boljše slišalo. Hvala vam za to.
Možičkov je bilo spet za kako stran, a da je bilo napeto kot štrupantl pa je bilo noro smešno.

Cca. 1000 ljudi je lahko videlo mladost. Videlo je lahko, da je ta tekma ena velika izkušnja. Učenje. Ta tekma je bila ena tistih, ki se jih bomo čez deset let spominjali in rekli…uf, če bi takrat vse to vedeli. To je bila tekma, ko nihče ni bil jezen. Bili smo pa žalostni.

Zaradi njih. Zaradi njihove želje. Zaradi naše želje. Zaradi vsega kar smo videli v zadnjih tekmah in jim nihče ne more vzet tega znanja, ki ga imajo. In tudi novih izkušenj, ki so prišle in še prihajajo.

Popravni izpit je naslednjo soboto. Če bo prišlo do tretje tekme, bo le-ta v Mariboru na dan naše povratne pokalne tekme z Muro v Murski Soboti.

Mogoče se vam zdi, da ste tekmo izgubili.

Pa niste. Dobili ste nove oboževalce. Dobili ste nove prijatelje. In če mene vprašate, ste izjemni zmagovalci.
Spomnim se, ko sem prišla novembra na tisto pokalno tekmo. Nekaj več ste imeli takrat, čeprav ste tekmo izgubili. Čutila sem, da moram ostat in tako smo skupaj videli to sezono kar nekaj tekem. Tako A, kot B ekipe. Z vami sem jokala od sreče in boli me po tej tekmi.

Bila je to moja zadnja tekma sezone članske ekipe v živo.

Hvala vsem sponzorjem, ker ste nam polepšali te čudovite trenutke na tekmah. Vsem, ki ste poskrbeli, da bodo fantje dobili še kakšen bolj zanesljiv korak.

Hvala vsem družinam, ker pomagate na vseh področjih. Navdušujete me vedno znova in znova. In nikoli o svojih otrocih ne rečete žale besede. Klanjam se vam za to. Neverjetni ste.

Naslednjo soboto ste v mojih mislih. No, saj vas tak ne bom pozabila.

Vi veste, kje najdete mene, jaz vem kje najdem vas.

Zato pridno trenirajte naprej. Naslednjo soboto pokažite svoj obraz, ki ga poznamo. Ne bojte se nasprotnika in veste kaj…verjemite kot ste zmeraj verjeli. Vse je še mogoče in nič še ni zgubljeno. Sploh pa ne po taki tekmi.

Ostanite preprosti, zagnani, delovni in točno takšni, kot sem vas spoznala. Hvala vam.
Se vidimo.
Rada vas ima.
Vijolica.
MalaMo. :*