Odbojkarska poezija

Hvala Odbojkarji OK Maribor, trener, vodstvo, starši, prijatelji. Hvala Dvorana Tabor, vsi klubi, ki ste jih prišli podpret. Hvala vsem prijateljem, ki ste moje gnjavljenje sprejeli in prišli. Hvala vsem, ki ste verjeli, ki ste si zrihtali karto, ki ste jo kupili, hvala vsem, ki ste cekinčke v škatlo za šmorn vrgli.

Hvala Marko in hvala tvoji bobnarski šoli. Hvala vsem, ampak vsem, ki ste del tega mozaika, te zgodbe, teh fantov. Ko mi nismo vedeli da obstajajo, ste jim vi stali ob strani, plačevali treninge, verjeli v njih, jih učili, se žrtvovali.

Ne poznam vaših zgodb. No, vsaj ne toliko kot bi si želela. A rada bi jih spoznala.
Že to kar sem videla odkar sem prišla prvič, ironično, na pokalno tekmo s Calcitom, je bilo za to, da se vračam.

Spomnim sem, da je bila tista tekma res neka čudna. Povedali so mi, da se moram vrnit, da moram videt pravi Maribor. Da moram verjet in da se moram prepričat kak dobri so. Govori so mi, kako izjemni so in naj jih pridem podpret.

Verjela sem ji. Končno sem prišla na tekmo, s številko 9 letne vstopnice, in ostala.
Ni dolgo, le nekaj mesecev nazaj je od tega. Kdo bi si mislil, da bom danes, prvega marca, pisala te nore vrstice.

Saj ne vem kdo me je bolj navdušil, kdo bolj ganil, kdo bolj spravil na noge. Mene, celo zakuhano, kašljala sem kot stari zakajeni starec, prvi niz sem komaj zdržala pri ograji, del drugega sem se basala s šmornom, se pobrala na noge in sicer s težavami, a zbrano zgurala še vse do konca.

Če ste napovedali tri nula, vsaka vam čast. Jaz nisem. Zmago pa sem. Verjela sem v te fante. Bila sem kratek čas na treningu, a sem videla da so fukjeni. V vseh dobrih pomenih besede. Da so blesavo dobri, da se nimajo česa bati.

Da morajo samo zdržat začetni pritisk, da morejo samo verjet. In predvsem se umirit, ko se bliža zmaga.
Zdržali so. Kot da igrajo že deset let skupaj, kot da nekateri niso stari 17 let. Igrali so, kot da igrajo finale nekega velikega tekmovanja.

Renomiran nasprotnik ni imel za burek. Nočem nič slabega s tem, le da so fantje zmagali v vseh elementih igre.
Niso se bahali ob točkah, le kot mali otroci so noreli ob vsaki, niso vedeli kak se naj veselijo. Doživljali so zgodbo vsak zase. Vsak na svoj način. V njihovih očeh je bila taka sreča, da niso vedeli kam z njo.

Zmagali so.
Zadnjih nekaj točk sem stala pred glavno tribuno. Največja prijatelja sta pozvala navijače da vstanejo. Stali so do konca.

Ko so zmagali so vsi leteli vsak na svojo stran. Spomnili so me na Rulota, ko je dal svoj prvi gol za Maribor. Zgodba je bila izjemno podobna.
Noreli so, kričali so.

Zmagali so na krilih izjemne publike. Mame, zlate mame so navijale. Pa Tadej z ekipo pri sodih, Marko s svojimi talenti. Noro je bilo. Vmes je nekje piskalo nekaj od gostov. Ampak to si nekak prežvečil. Domača ekipa je mlela kot da je najbolj izkušena na svetu.

Ne znam vam opisat sreče ob dobljenem prvem nizu, mi je bilo pa jasno ob drugem, da fantje te tekme ne bodo izgubili. Preprosto videlo se je, da imajo vse kar potrebujejo za zmago.

Pogum, preprostost, garanje in željo. In bili so ekipa. Izjemna ekipa.

S trenerjem, ki je izjemen. Škoro, vem da boš bral, pa ti bom še tu napisala kar sem ti že povedala. Si izjemen, si vrhunski. Hvala, ker si si izmed vseh klubov tega sveta izbral našega, da mu vrneš zgodbo, da mu vrneš nove spomine, izjemno evforijo. Hvala ti. Hvala, ker si z Alenom pripeljal na nivo, o katerem nismo imeli pojma.

Upam, da sem vam kaj sreče prinesla z obiskom treninga. Žoga je na varnem mestu. Povedala sem vam, to je žoga šampionov. Ne pozabite tega.

Prijatelji, hvala, ker ste prišli. Hvala tudi g. Keku, ker je prišel pogledat te izjemne talente. Zagotovo tega ne bodo nikoli pozabili.

Bil je to večer, ki ga pišemo v zgodovino. Ne odbojke, ampak mariborskega športa. Spomnila me je ta tekma na meni ljubo Ligo prvakov, ko v njej igra Maribor. Na tisti ponos, ko so naši fantje igrali v Španiji. Vrtela se je himna, pred tem so Španci peli. Jaz pa sem tam nekje visoko bila najbolj ponosna navijačica na svetu. Moj Maribor je igral tekmo proti tako renomirani ekipi in se uspešno boril do konca.

Tako sem čutila tudi tukaj en tako velik ponos. Počutila sem predvsem hvaležno. Ker ste mi dovolili stopiti v vaš svet. V vaše zgodbe. Želim jih slišati še in še. Želim vedeti kaj si želite in o čem sanjate. Želim si, da se vam vse to uresniči.

Po tekmi, ko sem hodila kontra smer, sem ugotovila, da je svet res magičen. Da bolezen premagajo čudoviti ljudje, ki ti pomagajo, da bolj verjameš vase.

Ko je Rok hodil okoli po tribuni in objemal vse, ki ga imajo radi, sem bila ganjena. Fant, ki pri svojih 17letih ustvarja tako magijo s svojimi soigralci, je preprosto neverjetno.
Ustavila sta se dve čudoviti mami. Izjemni, kot so vse te družine. Ne morem jih nehat hvalit, ker so me prepričali s tem, da so preprosto tu. V dobrih časih si zdaj zaslužijo največji aplavz. Kajti bili so tudi tukaj, ko nihče ni verjel vanje.

In ko mi je ta mama povedala kaj čuti ob mojih blogih, sem se še enkrat zavedala, da nekaj delam prav. Mogoče ne veste, ampak vsake toliko mi je dovolj, jezna sem in brez volje. Ne veste da sem že parkrat želela obupat nad vsem tem pisanjem.

Pol pa mi stopite na pot tako čudoviti ljudje. Z vašimi besedami. Gledam vas in v vaših očeh vidim to pristnost, to iskrenost. Tako me ganete, da vam ne znam rečt dovolj hvala. Ne znam vam izrazit moje hvaležnosti ob tem. In zaradi takih mam, tako čudovitih prijateljih, zaradi tako čudovitih ljudi, bom to z veseljem počela še naprej.

Za vas, ki vam je tako zelo mar. Naj bo to moje skromno darilo vam. Vsem vam. Izjemnim.

Vaša zgodba so odbojkarji, ki imajo čudovito zgodbo. Zaradi vseh vas, ki ste jim dali nekoč upanje, da bodo najboljši.

In zdaj so v polfinalu. Državnega prvenstva v odbojki. Drugo mesto za slovitim oranžnim Ach-jem.
Ti mladi fantje, ki so si zaslužili, da veste njihove priimke za to kar so naredili z grbom od spredaj.

Zanj so garali. Več ur na dan. Se odrekali stvarem, se prilagajali ritmu tekmovanju.
In zdaj so tu. Na poti do svojega največjega uspeha v življenju.

Ta teden sem veliko delila odbojkarskih intervjujem na svojem fb. Veliko sem govorila z ljudmi o tej tekmi, veliko smo debatirali o tej tekmi. Žalostilo me je, koliko so znali ljudje povedat, kako jim verjetno ne bo uspelo, kako malo možnosti je za to in kaka katastrofa bo, ker se to verjetno ne bo zgodilo.

In se je. Res se je. Niti sekundo nisem podvomila v to.
Vedeli smo vsi, da bo težko. Da se bo treba borit. A do najboljših zmag nikoli ne prideš lahko.

Ampak bilo je res vredno.
In zato imejte nepozabno noč, užijte to zmago. Imejte se najlepše na svetu. Bodi srečni, nasmejani, razigrani. Ostanite pa skromni. Obožujem to vašo skromnost. To mladostno veselje. Ta vaš žar v očeh, ob osvojeni točki. To se mi zdi nekaj najbolj fascinantnega.

Počasi bom končala.
Mislim da se cel teden nisem počutila tak zdrave, kot zdaj, ko pišem te vrstice. Verjetno je pomagal šmorn in pol Pepsi na koncu.

Res bom počasi bom končala. 🙂
Hvala vsem sponzorjem, ki ste podprli te mlade fante, hvala vsem odgovornim za to krasno poezijo.

Bilo mi je v čast bit med več kot 1500 ljudmi, ki so bili bitko z vami. Ponosna in počaščena sem, da sem lahko vaša navijačica.

Veste da imam vijol’čno srce in športniki našega mesta ste pri meni zapisani v srcu. Zato sem tudi hvaležna za fotografijo z Matejem in Jeremijem iz naših futsalovskih vrst, saj dobro veste kako zelo ju spoštujem in cenim.

Hvala vsem medijskih hišam, ki ste podprli ta dogodek v takšnem ali drugačnem smislu.

Ko sem stala pri vhodu je prišla starejša gospa, nagrajenka na radiu Maribor. Tako ponosno je prevzela vstopnico. Tako hvaležna je odšla pogledat tekmo. Upam, da to ni bilo zadnjič.

Vse generacije so bile združene, še meni ljuba Tina z njenima kurentoma, prišli so kdo ve od kod…da bi podprli mlade, ki tako zelo obožujejo svoj šport.
Če jih ni ujel ribič, so pač zapeli V naših srcih si doma.

Queen-ova šampionska je bila pol samo še za kurjo koža. Pa smo vsi malo zraven zacvilili. Iz srca, a na srečo nas tak nihče ni ču, kak smo se veselili z njimi.

Dragi prijatelji, neznanci, znanci. In mogoče nekega dne poslovni partnerji, kaj te veš kje se še vse srečamo…hvala vam.
Želim vam čudovit vikend. Vidimo se v nedeljo v Kidričevem, tam navijam za svoje nogometne bojevnike.

Bilo mi je v čast. Res, noro ponosna sem na vas. Ste čudež in ostanite čudež. Teh svet potrebuje več. To mesto pa še sploh.
Rada vas ima.

Bojevnica po srcu.
MalaMo. :*
Ps. V blogu je 1533 besed. Z gledalci smo tu nekje. 🙂