Na rokometnem igrišču Dvorane Tabor, da se razumemo.
Zelena Krka je padla 30:23, polčas se je končal 14:13.
A to so samo številke, ki pa so lahko igralcem samo v ponos in dokaz, kaj vse so naredili skozi celo tekmo.
Dolgo, res dolgo niso vodili in zaostajali tudi za tri gole. Domači borci imajo za seboj težki večer in zmage se lahko iskreno in ponosno veselijo, ker so za njo pošteno garali.
Ni kazalo dobro.
Kot da je fortuna sreče obrnila hrbet in se je vse odbijalo od vrat ali pa je svoje delo več kot dobro opravil nasprotnikov vratar.
Tudi Maestro Urh (vzdevek, ki sem mu ga dala proti koncu današnje tekme) se je dolgo lovil, zdelo se je, da ima nekaj težav še s prsti, a ko je fant znova zaigral na svoje vrhunske note, ko mu je “palica” v vratih dobro začela funkcionirat, ko je branil znova vse na meji mogočega, ko mu je obramba pokazala svojo najboljšo plat in so goli padali da jih nismo niti dojemali, se je zadeva obrnila čisto na svojo stran.
Aduti trenerja so padali iz rokava kot da se prvi polčas, ki dejansko ni bil ravno posrečen, sploh ni zgodil.
Drugi polčas je bil vijolčna poezija, ki je svojo mojstrovino kazala vse do konca.
Sodniške vajeti sta, ne boste verjeli, prevzeli ženski.
S pomočjo prijateljice sva ugotovila, da sta dejansko sodnici iz sosednje Hrvaške in ne, nista sestri, čeprav bi dala roko v ogenj, da to dejansko sta.
Sodili sta izredno korektno, avtoriteto vlekli od prve minute dalje in čeprav sta bili kot dva mala piščančka, sta svojo delo opravili z odliko in z veliko mero profesionalizma in odločnosti.
Če sem iskrena, če bi mi kdo rekel, da sta dejansko ženski sodniki, bi težko verjel, dokler ne bi pogledal.
Se pa sprašujem če v naši državi primanjkuje slovenskih sodnikov, da smo dobili pomoč iz sosednje države ali pa sta ti dve gospe tako dobri, da sta nam prišli malo v pomoč.
Iskreno sem vesela, ker nas je bilo občutno več kot prejšnjič in je bilo vzdušje resnično prijetno.
Ko so virtuozi svoje delo opravili na igrišču, smo jim iskreno zaploskali in še enkrat znova je treba poudarit to, kar izredno cenim pri rokometaših. Borbo do konca, vztrajnost, energijo. To “ni predaje” in predvsem to vzajemnost.
Kot celota ste zmagali, a kot posamezniki pokazali, kako pomembni ste za ta klub, za to mesto, za navijače, za vaše družine, vaše ljubezni, vaše otroke in konec koncev…vse tiste, ki z vami držimo v dobrem in slabem in smo ponosni, da nosite vijolčni dres.
Ko ga nasprotnik raztrga in ti prinesejo drugega, se zaveš…res je pomemben. 🙂
Virtuozi oddajo še izjavo za medije, majhen bodoči rokometaš si dobi nove soigralce in po tekmi oddigra še svojo tekmo, fantje se zahvalijo svojim najbližjim…nekatari pa počvekajo še z nasprotnikom…midva pa na večerjo…
…iskreno sva zaploskala in kmalu se vrneva…se veseliva knapov…in veseliva se novih uspehov z vsemi vami.
Čudoviti ste.
In hvala Kapetan za gesto na koncu. Ne pozabim. Izredno cenim.
Dragi Virtuozi, z Maestrom na čelu…pilite svoje vijolčne inštrumente.
Čez teden dni pokažite svojo melodije primorcem, čez 14 dni vam znova krijemo hrbet doma.
V ponos ste nam.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić