Appp…čih…

Na zdravje, Mojca! Na zdravje vsem, ki te dni bolehate, se bojujete z bolečinami, imate gripo ali vas pesti prehlad. Želim vam, da vsak dan porabite manj robčkov, kot sem jih jaz na tekmi in da uživate te krasne pomladne dni.

A naj se vrnem nazaj, kjer se je vse začelo.

Na Lukovici je bilo mirno, ko sem spila svojo radensko in sem nekaj minut kasneje pristali v rahlem zastoju, kmalu za tem pa so nas pozdravile Stožice.

Po osmih letih in pol sem se vrnila na novinarsko tribuno in moram priznati, da je bilo doživetje prav posebno.

Naučila sem se, da bit na različnih bregovih pomeni tudi znanje tujih jezikov. Ne samo to, tudi moja geografija je čisto drugačna od geografije nekaterih drugih ljudi. In ja, da ne glede na vse, sem na koncu večera izjemno ponosna navijačica Maribora.

Ki je, kljub rahlem zadržku, za Bežigradom ob 23h in še nekaj, pojedla svoj košček pizze. Med zelenimi.

Bil je večer, ko smo trepetali, se smejali, se spraševali, ploskali in objokovali.

In bil je večer, ko smo odkrili številne nove mariborske talente, videli kaj pomeni, ko ljudem daš možnost in priložnost.

Navdušena sem bila, kaj pomenijo izkušnje in mladost. Kaj pomeni organiziranost, taktičnost in predvsem sem bila navdušena, da smo bili eno.

Navijači na eni strani so peli ne glede na tampon cono in izjemno majhen plac, ki so jim ga dodelili. Na drugi strani so igralci pokazali svojo zrelost, odgovornost in spoštovanje do nasprotnika.

Vesela sem, da je Kenan pokazal, da mu tudi na derbiju lahko popolnoma zaupamo, neizmerno srečo pa delim z Martinom in vsemi, ki ga imajo radi, saj se je končno, ampak končno spet vrnil tja, kje mu je mesto.

V njemu ljubo ekipo. On srčnost in iskrenost kar nosi na obrazu.

Bila je tekma, ki je bila v vseh okvirih unikatna, posebna in edinstvena.

Ob polčasu sem ob spoznavanju hodnikov spregovorila par besed še s sedmo silo, tekmo pa spremljala dokaj mirno.

Bolj sem štela kihece in robčke, ki so pojenjali iz minute v minuto.

Po tekmi, ki se je končala brez golov, sem se z Matejem opravila v mešano cono, pokramljala z vijol’čno družino, potem pa poslušala še par intervjujev.

Martin in g. Milanič sta še enkrat znova pokazala svojo veliko veličino ob izjavah, ob odhodu domov, pa si nisem mogla kaj, da ne bi bila še posebej ponosna na vsa ta vijol’čna srca, ki so pokazala svoj neizmeren karakter na igrišču in izven njega.

Hvala vsem za smeh in dobro voljo, za spoštovanje in ljubezen.

Hvala vsem, ki ste in ostajate, ki vam je mar in garate.

Hvaležna sem za ta derbi, za to druženje, za spoznavanje novih ljudi, za to, da sem spet pogledala malo skozi drugačna vrata, spoznala drugačne zgodbe.

Hvala za to, da sem lahko prišla na to tekmo, jo doživela in je del moje čudovite zgodbe.

Bojevniki, plus deset se čuje dobro.

Luka, srečno na reprezentanci, fantom čudovit kratek počitek…30. se dobimo na tekmi s Celjem.
Kaj še rečt…lepo je bilo.

In kakšno krasno stvar tokrat obdržim zase. Z nasmeškom na obrazu.

Sploh, ko pomislim, da na tekmi, kjer smo se bali sodnikov, ti niso pokazali Mariboru niti enega kartona.
In ja, še dobro da sem doma iz Maribora in vem kje je moje srčno mesto.

Pazite nase, uživajte v nedelji. Bodite ponosni na to kdo ste in da navijate na najbolj vijol’čni in srčni klub na svetu.
Fuuul fajn je, ker ste.

Rada vas ima.
Vijolica po srcu in duši.
MalaMo. :*