Sonce je zahajalo, vijol’čno se je svetilo nebo, ko se je poln avtobus odbojkarskih navijačev odpravilo v Halo Tivoli. Navijat. Vrtet navijaške pripomočke, tolčt po sodih, mirit ozračje, navijat, štet do tri…uf, bili smo ekipa.
Če bi se na busu zmenili kaj bi naj kdo delal na tekmi, bi verjetno vsi svoje naloge pozabili.
Tak pa smo bili vsak en izjemen mozaik zgodbe navijačev vijol’čne barve.
ACH je klub iz Ljubljane, čeprav moji spomine segajo še tja, ko so bili še doma z Gorenjske. A te so bili še drugi časi, zdaj pa so tudi.
Od tega kar se jaz spomnim, do danes se je ogromno spremenilo. Verjetno pa tudi jaz.
V tem letu bo mimo deset let mojih neštetih nogometnih gostovanj, ne pa prvega (prvi je že kar starejšega datuma).
Bo pa 26.1.2019 dan zapisan v mojo odbojkarsko zgodovino. Je namreč dan, ko sem se udeležila svojega prvega gostovanja moške odbojkarske ekipe (ker pri ženskah tudi še nimam nobenega gostovanja).
In zagotovo svojega prvega nikoli ne bom pozabila.
Bil je čudovit konec popoldneva, ki se je prevesel v izjemen navijaški večer.
Čeprav fantje danes niso zmagali na igrišču, smo danes zmagali vsi.
Fantje so pokazali, da favoriti niso noben fenomen, daleč od presežka, ki sem ga pričakovala.
Vijol’čne dlani so pokazale, da zmorejo izjemne akcije, da se lahko borijo s komerkoli, ki se jim prikaže na pot, da se lahko dostojno borijo, čeprav so mladi, še zmeraj vseeno premalo izkušeni, a s tako energijo, s tako željo, s takim smehom, takim veseljem ob vsaki dobljeni točki, da bi z njimi jokal od veselja.
Ko se bo zrihtal servis, ko bodo malo spustili milost na igrišču, ko se bodo zavedali, da ni treba met nobenega pretiranega spoštovanja do nasprotnika zaradi imena, ko se bodo zavedali, da so še boljši in da še bodo boljši, in ko bodo prišli do prve take zmage, jih na njihovi poti ne bodo ustavili niti ti domačini, ki so imeli na tribunah še manjšo podporo kot njihovi prijatelji iz drugega športnega društva.
So pa oranžni zmajčki še kako zelo podobni svojim prijateljem v zeleni barvi in tega niti malo ne skrivajo. Kar je razumljivo. Ni pa nujno, da je to ravno dobro in slej ko prej se ve kaj se zgodi, ko je padec visok, bolečina močna.
A ta blog je aplavz. Za fante, ki vijol’čno srce, kri in energijo puščajo na igrišču, za njihove prijatelje, sorodnike, vodstvo, za vse v klubu, ki garajo za te izjemne zgodbe.
Ta blog je aplavz za vsako ragljo, vsak udarec, vsak aplavz, vsako energijo, vsako pozitivno besedo.
Sedela sem med navijači, ki preko svojega kluba, preko kateregakoli igralca niso rekli ene same žale besede.
Navijali so, bodrili, pomirjali, ustavljali.
Noro, norejše, bravo navijači!
Priznati moram, da je Nalgesin prijel bolj pozno, a sem bila pomirjena.
Krasna tekma, krasno druženje in izjemni ljudje.
A to še ni bilo vse.
Rada bi se zahvalila za izjemno pogostitev pred in po tekmi na busu, za izjemne sladice, za vse kar smo dobili s strani organizatorjev. Naredili ste izjemne sladice, naredili ste nam čudovit sindikalni izlet na odbojkarsko tekmo.
Smejali smo se, peli Alfijeve pesmi, ali preprosto ugotavljali kako bomo prišli z bencinske črpalke.
In na tekmi, ko sem iskala zanimive kotičke tekme…sem našla krasno črno mucko na drugi strani tribune, našla sem čokoladne banane, zelene ventilatorje (al kaj je to bilo), našla sem zanimivosti, ki jih nikjer drugje ne bi mogli videt.
Aja, pa komaj so sode noter spustili. Menda je bilo nekaj v zvezi z Dragonsi. No, jaz danes nisem srečala niti enega.
Tadej je tako na koncu, srečnem koncu s sodi, postal eden od treh bobnarjev, jaz sem prevzela raglje in fotografijo.
Uživala sem sto na uro.
Potem sem bila še mini fotografek, skočila na wc, ki je bil neki doli v kleti (kot da sem to že nekje nekoč nekdaj videla), in pol je sledila še pot do Trojan (in še kak ovinek zanimiv) in potem počasi na naš začetek. Dvorana Tabor nas je pozdravila za lahko noč.
Hvala šoferju za varno in srečno pot, vsem, ki ste nam organizirali ta čudovit dogodek in upam da ni bil zadnji.
Posebna zahvala še vsem, ki me berete in bodrite s lepimi besedi. Blog kmalu praznuje 7. rojstni dan, to je blog 821. In je prvi odbojkarski v gosteh. Hvala vam za vabilo. Veselila sem se tega in bilo je nepozabno.
Vijol’čni odbojkarji, mislim da se po tej tekmi nimate kaj bat, da ne bi šla vaša pot samo navzgor. Kajti s tem odnosom, s to skromnostjo, ki vas krasi, s to močjo, s to željo po učenju ne rabite nikoli dat glav dol. Pomembno je, da dvignete glavo, tudi po tem porazu, ki ni nič tragičnega. Kajti to je samo eden od korakov do zgodb, ki vam bodo spremenile življenje.
Pri taki podpori danes na tribuni, pri takih čudovitih ljudeh okoli sebe, pa mislim da ste v osnovi po vsaki tekmi zmagovalci.
Ostanite zdravi in ne pozabite da na svoji poti zmeraj, ampak zmeraj, poslušajte svoje srce.
In še…moj zlati Dejan, prijatelj z vijol’čnim srcem…mislimo nate in ti pošiljamo najlepše želje sveta tja na oni oddelek…vemo, da boš zmagovalec, ki bo kmalu spet za žarom…
Dragi prijatelji…se vidimo jutri v Ljudskem vrtu. Ob 14h navijamo za vijol’čne bojevnike.
Rada vas ima.
Ponosna Mariborčanka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić