Izbiram besede. Zadnja je za nami.
Sezono smo prvenstveno začeli v Velenju. Končali smo jo v Velenju kot zadnjo v letu 2018.
Zdi se, kot da je od tega minila cela večnost.
Blog leta bom napisala čez nekaj dni, naj pa bo ta blog o tekmi, kjer je bilo vse tako pričakovano, da je bilo dejansko nepričakovano.
Tekma je prinesla tri strelce za Maribor. Jan, Luka in Saša. Če smo presenečeni, seveda. Kajti res smo vajeni, da so ti trije bojevniki strelci golov.
Jan in Luka sta letos zabila vsak po devet, Saša šest. Slednji je vse gole dal po podaji Amirja. Ki je pazite in pišite…danes prispeval enajsto asistenco za gol!! Kake številke.
Ne rada govorim o številkah, razen ko gre za krvodajalce in darovane litre. Vendar danes si ne morem pomagat.
45 točk po 19. krogu državnega prvenstva. Fantje so dali 55 golov, prejeli pa samo 16.
Ne pozabite da celo dosedanje prvenstvo ni branil samo Jasmin, ampak priložnost v vratih vedno bolj redno prejema tudi Kenan. Zelo uspešno in zelo, zelo zanesljivo.
Danes so kartoni naredili svoje, tudi na prvi tekmi pomladi bo karton naredil svoje. Ne vem od kod se je danes piskal faul in karton za Lukeja, verjetno sem bila res predaleč, si bom pa to sporno situacijo zagotovo pogledala. Ne bo pa edina.
Ne vem če je bil penal za Knape, ne vem zakaj so razveljavili gol od Gregeja. Pogledala bom in presodila sama.
Moram pa priznat, da sem videla spet eno farso od vsega skupaj. Nikoli nisem bila, da se Mariboru kaj šenka, res ne. Nisem pa niti za to, da se komurkoli drugemu kaj šenka. Razumem da se ne vidi, da se delajo napake, samo ene stvari pa so bile tako absurdne, da človek mora res met mirno kri, da mu kakega srce ven ne »fukne.«
Drugače je bila lepa tekma. Ko sem prišla na press sem se odločila, da bom kar tam gori ostala. Pa mi ni bilo žal, ker sem v tistem krasnem prostoru »za šipo« našla eno super lokacijo, kjer sem si tekmo ogledala mirno koliko je šlo in z vzpodbudnimi besedami.
Današnja tekma je bila za mene posebna, ker sem jo gledala z malo drugačnimi lučmi (in očmi).
In bila je zadnja v tem letu. Ledena je bila. Zeblo me je na koncu. Ker nisem vedela kam naj dam roke, niti noge ne. Pa je bilo fajn. Ves čas sem študirala kak je bit doma na toplem.
Odpisovala sporočila in prsti so bili že rdeči. Pa mi je bilo tak lepo tam. Ne bi hotela bit doma. Ne bi hotela doma noge tiščat pod odejo.
Tja sem spadala in tam sem bila. Vesela. Srečna. Gledala, opazovala, se smejala. Vseeno mi je bilo za temperaturo.
Rada pridem v Velenje. Vsi so zelo prijazni in res nimamo z nikomer nikjer težav.
Le en minus ima to gostovanje. En sam minus. In to je wc. Tisti mali dixi na koncu je preprosto ena sama žalost. In to je tudi vse kar je. Res bi si želela, da bi se nekdo spomno na nas, ki nas mehur »ne špara,« da je treba naredit en prostor za to. Saj mogoče se bo kdo temu smejal, verjamem pa da se bo kdo z mano tudi strinjal.
Po tekmi sem po štengah počakala pri štengah. Mraz je bril in lepo je gledat, kako so nekateri veselo zbirali fotografije in avtograme. Obudilo je to številne moje spomine. Mimo so prišli domači igralci. Priznam, ne poznam jih veliko.
Poznam pa igralce, ki sem jim ploskala kot vijol’čnim bojevnikom. No, pa tudi kakšnim takšnim, ki je Štajerc in je preprosto samo »naš.« Hvala vam za vse lepe besede, čudovite misli in fajn čas.
Ko so skoraj vsi že odšli, sem se vrnila na press, kmalu pa proti pizzi in domu.
In tako…tukaj sem…na kavču, na tv Kmetija…bolnik počiva, drugi nagajivec pa spi. Oba pa zelo srečna, da me je Matej varno pripeljal domov. In predvsem srečna, da sem na to gostovanje lahko šla.
Hvaležna sem vsem vam, ki ste me pripeljali na vse te tekme jeseni, hvaležna za vse krasne trenutke, za vse čudovite zgodbe, za vse lepe misli…za toliko lepega. Hvala…stokrat hvala za vse, kar sem lahko doživela.
Hvala bojevniki za noro jesen, za toliko čudovitih trenutkov, hvala, ker ste tako izjemni v vsej svoji veličini.
Uživajte na zabavi, zaslužili ste si in uživajte počitnice, ker tak hitro minejo in zato naj bo ta mesec nepozaben in čudovit. Dali ste nam toliko lepega in ja, pogrešala vas bom, a vas bom januarja znova spet vesela. Upam, da boste vsi ostali z nami, ker ste kot ekipa resnično izjemni.
Hvala vsem prijateljem, ki berete bloge in počasi prihajate tudi do konca bloga 809.
Kot bi rekel moj prijatelj danes zraven mene… »Glej ga, zlomka.«
Prišla sem do konca. Hvala Knapi, hvala Velenje, hvala NK Maribor, hvala prijatelji.
Izjemni ste v vsem kar ste.
Ariela in Hadassa, dragi princeski zlati moji, vama pa le še vse najboljše za rojstni dan.
Kjerkoli že ste…imejte se radi, pazite nase in predvsem na svoje zdravje.
Rada vas ima.
Pojma nimate s kakim nasmeškom.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić