Lahko si viden, lahko si previden, lahko si najboljši, lahko si dober. Lahko deliš bonbončke, lahko kartončke. Lahko obupaš. In lahko verjameš. In lahko moliš.
Sediš. Navijaš. Ne razumeš. Vidiš. Pred tabo se dogajajo stvari. Samo če bi spodaj stala, kot da je tribuna nabasano polno, bi bila bližje. Marsikaj sem videla. In nisem razumela.
Spet so se pravila spremenila. Spet smo videli (ne)razum. Spet sem se spraševala, kaj delam zadnja leta na fuzbalu in kaj meni ni jasno. Dosti mi ni bilo jasno.
Nikoli ne bom pozabila Mešotovega kartona. Sedela sem tako zelo blizu dogodka. Na lastne oči sem videla kaj se je zgodilo. Niti faul ni bil, kaj šele karton. Ampak to je že druga zgodba.
Ob polčasu smo začeli na novo, saj smo prejeli gol. Ob koncu drugega se je rumena družina že, predvidevam, videla v polfinalu.
Po vseh izjemnih potezah ta pravičnih, je zmagala…pravica.
Rekli so, da z njega nič ne bo. Da kaj bomo te z njim. Če je bil za Bežigrad zanič, kaj bo te za nas.
Ves čas sem govorila, da človek ne pride in raztura. Danes je pokazal, da moramo računat nanj v vseh možnih oblikah igre. Alexandru je zadel, ko so eni že odhajali. Končnooo, končno so utihnili vsi glasovi…ki so žalili in imeli toliko za povedat. In še preden sem prav napisala prijatelju da je gol, je Jasmin zadel še drugega. Tisti Meša, ki so mu dali karton, pa je samo nemo molčal, čeprav je vedel resnico, tisti skromen fant, ki gara celo tekmo, ki se ne preda, vsepovsod ga je polno…točno ta fant je izenačil na 2:2 in naenkrat je bilo vse točno tako kot je moralo bit.
V kaki 70. minuti sem rekla…ne grem se več tega. Ni prav kaj se dogaja in kako naj človek razvije fuzbal, če ne vedo kakšna so prava pravila in kako naj igrajo, da ne bodo dobivali kartone za faule, ki jih sploh ni.
Tekma je bila izjemno hitra, zanimiva, s strani nevtralnega navijača izjemno zanimiva.
Mene je večino tekme tak zeblo, da sem se spraševala zakaj ne vzamem za vsak slučaj koce in kaj sem razmišljala, da sem 31. oktobra pričakovala, da bom lahko v jakni skakala okoli. 🙂
Bila je tudi tekma, ko smo se spraševali kdo je komu steklar in kdo pozna pravila tistih zlatih kartic.
Bila je tudi tekma, ko sem se res trudila, da sem zadrževala svoje misli in verjela v čudež. Koliko molitve in koliko čudežev, če verjameš vanje.
Mislim da si tekme ne bomo ravno dajali v spomin kot tekmo presežkov, sem pa neizmerno hvaležna za remi, za polfinale. Srce je tako zelo srečno in ponosno na fante, ki zmorejo in predvsem jih občudujem, ker v končnicah v Domžalah vedno ostanejo zbrani do zadnje sekunde.
Res si nisem želela bit danes kavč navijač in hvaležna sem, ker obstaja en gospod, ki ima neizmerno veliko srce, ki si zasluži največ zdravja in sreče, ki gara vidno preveč in ga imam za izjemnega človeka. Če bi lahko o kom govorila da je predober, potem je to on. Ko bi vsi imeli tako čudovito srce, ki bi tako nesebično pomagali drugim, jim dajali nasmeh na obraz, bi ta bil svet lepši. Zato ti hvala, dragi prijatelj. Za vsak kilometer, za vsak neprecenljiv trenutek. Ne pozabim ti tega.
Vidimo se drugo leto…aja, v polfinalu. Črno-beli, zeleni ali rdeči…to je zdaj vprašanje.
Hvala Domžale za prijeten pozni popoldan. Hvala za prijaznost.
Vsem skupaj hvala za obisk. In lahko noč.
Rada vas ima.
Članica vijol’čne družine.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić