Učenec učitelju…

…lekcija.

Vidim se, kako stojim na ograji, ki so jo eni pogumno »zajahali«, čeprav bi naj vsi sedeli na svojih oštevilčenih stolih, čeprav bi moralo bit vse po reglcih. Ob ograji ob koncu tekme in strmim v neznano. Ne vem kaj je v moji glavi. Ne vem kaj naj si mislim in gledam vesele navijače Mure in nisem jezna nanje, privoščim jim zmago. Če bi me kdorkoli na poti mimo poti polne piva in veselja vprašal kaj…bi mu rekla bravo, čestitke. Oddelali ste to tekmo za čisto desetko.
Ko sva prišla na Fazanerijo v Murski Soboti, sem bila hvaležna tisto čudovito kartico, ki naju je pripeljala blizu stadiona in sva morala samo skozi šumo in do info točke.

Ko sva po vseh prepletih in zapletih le spravila na tribune, po res izjemno prijaznih domačinih na vhodih in njihovi službi za vstopnice, sva naletela na vsaki strani na gospode v oranžnem, ki so iskali še večjo pozornost od kakšnega nogometnega sodnika.

Kaj sem doživela na današnji tekmi nisem videla še nikoli v svoji skoraj desetletni zgodovini gostovanj. Pa smo bili 6 let pa pol nazaj tudi tu. No, pa tudi na tekmi z Radomljami…samo mislim da bom danes sanjala številko. Številko, ki je moja akreditacija ni imela.

Počutila sem se polpismeno, ko je pisalo press tribuna, pol pa nisem bila na pravi tribuni, pa sploh ne vedo kje je ta tribuna pa kje naj sedim pa kak se te jaz spravljam na sedež…ja, s številko.

Na koncu sva šla na tisto slavno F tribuno, ki ima desni del čisto drugačen in ti pri matematiki sfalita dve vrsti, ampak saj je vseeno. Vsede se Tadej, ker je gospod tak reko, jaz pa se zraven vsedem in upam da bova te ostala skupaj in da ne bo prišel kdo…uganili ste…s številko in mi vzel toti en sedež, na katerem ne bi smela sedet.

Ko se je stadion napolnil, so ljudje stali pri ograjah, baje eno menda celo poškodovali al nekaj, nisem videla kaj, le slišala, en je visel na njej, skratka…o teh številkah bi lahko govorili, jaz pa sem bila preveč tečna, da bi se sploh še s kom kregala, ker se sploh nisem mogla skregat.

Kulisa je bila prečudovita. Vzdušje v Murski je fajn. Res, ljudje navijajo, na roke pa so jim šli nogometaši, ki so nam dali 4 gole, mi pa smo z golom Santosa omilili ta poraz.

Milo bi bilo reči, da smo se borili in da ni bilo učinka. Ker če kaj, se pa borili res nismo. Vsi skup ne. Če bi lahko vse skup sešteli, ker smo danes dosti pri številkah.

Mene osebno poraz res ne boli. Mogoče je žalostna pravi izraz, pa še to nisem čisto ziher. Ne vem kakšna definicija igre je to bila danes, vendar borbena igra ni bila. Zato nikoli ne bom zamerila poraza, ker se zgodi. Ker nas prebuja, nas dela boljše. Prišel je ob pravem času in zagotovo tudi je prava budilka za vse, ki so leteli po oblakih. Priznati moramo da je bil to 32. gol v 11. krogu državnega prvenstva. Kakorkoli pogledamo nazaj, za nami je deset krogov, ki so bili bolj kot ne vsi res vrhunski, s par prebliski in vsi smo malo preveč začeli pričakovat. Vse bomo razbili, nam nihče ne more, mi smo najboljši, pa aprila bomo že prvaki…vse to se mi je porajalo po glavi. Upravičeno. Fantje so ligo harali.

Danes so premagali sami sebe.

Ni en Gajser premagal drugega Gajserja, kar se je kazalo v grafiki pred tekmo. Dvoboj bratov.
Danes sem jaz videla dvoboj Učitelja in Učenca.

Učenec je svojo domačo nalogo opravil z vrhunskimi ocenami. Preštudiral »svoj« Maribor, s katerim je pred točno petimi leti podpisal pogodbo kot glavni trener in danes kot glavni trener Mure zmagal.

Ko sva po koncu tekme odšla v Nono na pozno kosilo, je ob koncu prišel tudi ta učenec. Piše se g. Šimundža in na terasi gostilne prejel iskren in velik aplavz. Če bi bila jaz tam, bi mu tudi jaz zaploskala.

Tekma je bila tako zelo težka, tako zelo boleča, tako moreče je bilo gledat to igro, nobenega elana, nobene volje, želje. Kot da bi nekdo, nekje zaspal. Hvala bogu za prijatelje na tribuni in v drugem polčasu domačina, ki me je učil kaj je prerivanje, kdaj je karton, kaj je ofsajd in predvsem kaj je objektivno sojenje.

Danes eden od naših prijateljev ni kaj dosti vplival na igro, sem pa ugotavljala kakšni so pogoji da postaneš stranski sodnik, kakšni so pogoji in če rabiš luft za to. Jaz ga nimam. Sicer so moja pravila v glavi popolnoma drugačna, mogoče pa bi se kje le poznalo na moji poštenosti.

Še vedno pa sem prepričana, da dobro vem kam bi povabila večino naših sodnikov. Ugane kdo, kam v Zagreb bi jih peljala? 😉

Verjetno se v mojih vrsticah zdaj čuti grenkoma, jeza, morda tudi na koga, ki si to ne zasluži. Naj mi ne zameri mojih čustev do kluba in pristranskosti, ki si jo bom tudi tokrat privoščila.

Blog od prvega dne ne pljuva po nogometaših, vsaj ne direktno in javno ne, zato se bom tega držala do njegovega konca. Čeprav danes ekipa res ni delovala kot ekipa, bi rada tu dodala da je tako dobra, kot je dober njen najšibkejši člen. Nekdo, ki na poti pozabil igrat nogomet, ustavit žogo…podaja…uf, to pa je že daleč, daleč…ta pomlad.
Ta blog spada v tiste, ki jih bom dala v nek arhiv, jih pozabila, a se od njega dosti naučila.

Kosilo v Noni je bilo vrhunsko, hvala vam za prijaznost in gospodu iz Murske, ki nama je priporočil najboljšo prekmursko gibanico.

Do Prekmurcev gojim globoko spoštovanje in vedno se počutim v Prekmurju lepo in prijetno. Navijači niso hudobni, prinašajo krasno energijo, ki jo na tekmah vedno bolj pogrešam. Čuti se kako imajo ta klub radi in koliko jim pomeni. Težko prenašajo krivico in vidiš jih, da imajo posebne oči in posebno srce. V njih vidim dosti sebe, zato sem vesela, ker sem po tej tekmi dobila še enkrat znova potrditev, da smo lahko navijači prijatelji in da se naše poti vračajo na isto pot.
Seveda sem se premalo oblekla, ker me je zavedlo sonce, seveda sem se že dva dni počutila grozljivo, zjutraj pa sem se bala, da mi bo zdravje to tekmo vzelo, a sem se borila do konca. Na koncu dejansko se je končalo vse to, kar je grozilo vso pot do tekme.

Pa sem pripeljala domov. Po dolgem času pol moje poti, ker ta mi je res ljuba in čeprav me je sonce nablendalo, sem tulila ob komadih Nine Pušlar, pa je bilo spet vse lažje. Ene stvari se nikoli ne končajo.

Kot se ne konča ta ljubezen večna. Kot se ne konča ljubezen do kluba, do teh izjemnih fantov, do te ekipe, ki jo imam tako zelo rada. Danes je bilo pač kot je bilo. A smo familija. Nismo vedno dobri. Nismo vedno popolni. Včasih se nam ne da. Včasih preprosto nismo pravi. Tudi jaz danes nisem bila. Včasih nam nič ne gre in zdi se, kot da smo v neki nočni mori, ki se ne konča.

Še domačini so znali povedat, da želijo, da bi bil Maribor prvak. Ker imajo Maribor radi. In mi imamo radi Muro. Želeli smo ji prvo ligo in ji jo iz srca privoščimo.

Nima se smisla zgovarjat. Nima smisla govorit kaj bi bilo če bi bilo. Ne jih na klin obešat, ne jim mešat gnoja, ker jim zagotovo ni lahko, bodite jim v oporo, ker če jih boste metali v mlake, bodo samo mokri…rabijo pa sonce, ko je to že davno zašlo.

Hvala vsem, ki danes svojih kompleksov ne boste spravljali na fante, ampak v njih verjeli še naprej in jim napisali vzpodbudne besede.

Jutri je nov dan. Pa gremo 15. zvezdici naproti. Ker si preprosto zaslužimo.
Čula sem, da smo bili potopljeni. Ne, izgubili smo eno od 36 bitk. Veste kdo dobi vojno?

Rada vas ima.
Ona, ki intervju o Mojci bere danes na Maribor24.si
MalaMo. :*