Svetovno prvenstvo v Rusiji je že postreglo s številnimi presenečenji, jaz pa sem včeraj dočakala eno na nacionalni televiziji.
Prejšnji ponedeljek sem ob gledanju oddaje na drugem programu nacionalne televizije dobila idejo, da bi tudi jaz poslala kakšno rimo. Sicer sem samo vsak dan poslušala pozive g. Jerkovića, na koncu pa sem v roke prijela list papirja in začela pisat rime. Hotela sem da je moje, iskreno, da govori o meni in predvsem, da je vmes še vsaj malo smešno.
In sem kliknila na Fuzbal je poezija. In poslala mail. 🙂
Včeraj me je sicer premagal en drug pesnik, je pa g. Babačić omenil tudi mojo pesem, kar me je izredno šokiralo in presenetilo, za kar se vsem iz srca zahvaljujem.
Ker sem se ob pesmici izjemno zabavala in imela fajn, jo danes delim z vami v mojem blogu.
Evo jih, moje rime:
Fuzbal mi je ljub, priznam,
čeprav igrati ga ne znam.
Sem dekle vijol’čnih korenin,
moških kolegov se nikakor ne bojim.
S seboj nosim vijol’čno kri,
poraz mojega kluba preveč boli.
Svetovno prvenstvo na štiri leta pride,
tega moje srce nikakor ne obide.
Verjamem v Nemce, v srcu nosim Švede,
včasih se bojim bunkeraške bede.
Vedno na polne mreže golov navijala bom,
to je moj navijaški bonton.
Skupaj jočemo in slavimo,
zato ob koncu šampanjec odprimo.
In ko kdo reče, da je nogomet za moške,
mu ženske moje, pokažite … 🙂
Svetovno prvenstvo gre dalje, evropska liga in njene kvalifikacije so za ovinkom, rudarsko gostovanje čez slab mesec, vijol’čna kri pa čez dobra dva meseca in še nekaj dni.
Prihaja noro nogometno poletje. Zategnite pasove, vzemite zalet…nepozabno bo.
Se beremo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić