(Pre)blizu

Veliko prijateljev me sprašuje če si tekom tekem kaj pišem o tekmah in kako potem nastane tekst določenega bloga.
Pisanje tega recimo je nastajalo v glavi skozi celo včerajšnjo rokometno tekmo med mojim Mariborom in gosti iz Ribnice. In to velja za večino blogov.

V glavi se porajajo številni stavki, številne misli. Včasih imam za kako tekmo zvezek, zapisnik, da si napišem mogoče kak statističen podatek, morda za kak stavek, ki ga res ne želim pozabim.
Včeraj je bila glava tako polna, čeprav na pol prazna, da sem skozi vso tekmo ugotavljala…zakaj spet?

Scenarij smo že videli.
Slab začetek, noro dober priključek in potem…ja, pol pa se je spet vse ustavilo.

Sestavine so se znova zamešale. Nezbranost, zmedenost, pa še malo slabega vida in 27:32 je scenarij, ki si ga nismo želeli, tudi ni kazal na takšen rezultat, vendar zgodilo se je kar se je moralo zgoditi.

Fantje so še enkrat znova pokazali karakter, ko so doneli bobni sredi dvorane Tabor.
Tekma je zelo zanimiva, na trenutkih daleč od pravične, dejansko višek vsega, kot bi komentirala oseba pred menoj.

Saj razumem da se mora zaščitit določene, samo ene stvari so včasih res preveč očitne.
Davek ostane in se z njim preprosto moraš sprijaznit.

Vendar ne odtehta dejstva, da smo se imeli fajn, da smo navijali, da smo ploskali in vzpodbujali. Preprosto smo verjeli dokler smo pač lahko verjeli. In scenarije smo napisali večkrat. Noben ni bil pravi.
Zato bravo za borbo, pogumno naprej in ni predaje do zadnje tekme.

Seveda se ne spomnim stavkov, ki sem jih pisala v glavi skozi tekmo, tako da ostajajo misli tega jutra, ko sem se odločila, da vam zaupam, da bi bilo fajn, da bi nas res lahko bilo malo več na rokometu. Čeprav napredujemo. Kar je pa tudi nekaj.

In preden končam…včeraj ko sem uspeha prihitet domov…čestitke kraljicam…odbojkarskim kraljicam. V peti tekmi so pokazale tisti obraz, ki smo ga v finalu že videli in odprtih ust pustile številne, ki so nehali verjet vanje. Bravo Iza za 38 točk. Ekipa, ki se nikoli ne preda. Karakter, ki sem ga zmeraj občudovala in spoštovala. Iskrene čestitke, zlate dekline.

Do jutri…ko še enkrat plujemo po prekmurskem morju.
Rada vas ima.
Tip. Tap. Tak.
MalaMo. :*