Pred 14h je kazala ura, ko sem se prikazala na tribuni kranjskega športnega parka in ugotovila, da me res že predolgo ni bilo. V tej sezoni sem si želela, da bi videla vsaj eno kranjsko tekmo in ta želja se mi je danes tudi uresničila.
Malo sem šla po okolici, potem pa si izbrala prostor na tribuni, pogledala ogrevanje in upala, da se obeta zmagovalna tekma, ki je dejansko zaostala tekma 20. kroga, ki bi morala bit odigrana že prej, pa se je sneg odločil, da to ne bo tako. 🙂
In kaj bi si človek bolj želel, kot gol že v prvih minutah srečanja. Luka…prvič…
Potem se zgodi penal…ki se konča…z Jasminovo obrambo…norija se nadaljuje…
Penal se kmalu spet zgodi…a v našo korist…Jan…suvereno…pred tem še rdeči karton za gostitelje tekme…od 18. minute z igralcem manj.
Medtem ko so bombe padale proti domači mreži, so si en gol zabili še kar sami.
Agonija se je nadaljevala v drugem polčasu. Sicer se je zdelo, da so naši malo umirili konje, ampak so fantje pač vdarili še dvakrat.
Ko na sceno stopi kapetan Marcos, vsi vemo da lahko vsaj enkrat iz mreže žogo pobirajo.
Razpoložen domač vratar pa je preprečil še večjo katastrofo, ki se je končala še le takrat, ko Luka reče, da je konec…in ob koncu je zadel za petardo, vijol’čno bombo v domači mreži.
Zmaga je bila zaslužena, Triglava pa še nikoli nisem videla tak bogega na domači tekmi. Pa sem tekem v Kranju videla kar nekaj.
Danes sem pričakovala, da bodo spet šli v raztur, kot to tak vsi naredijo proti nam, domače tekme pa so za njih zmeraj drugačne kot gostovanja.
Na srečo smo videli odličen Maribor, ki je znal kaznovati napako za napako Triglava.
Fantje so pokazali, da so spet ekipa, kjer sem videla ogromno sodelovanja, podaj, moštvenega duha. Pa tudi vse padce, ki so jih dobili, so na srečo odnesli brez vidnih posledic.
Še vedno pa moram omenit trenutek, ki te trofi. Eden od igralcev Triglava obsedi na tleh. Bliža se konec tekme in vidi se, da je utrujen. Ne vem kaj se dogaja, vidim pa da Jasmin Handanović hiti proti svojemu golu. Vzame svojo vodo in mu jo ponudi, potem pa ga skupaj s sodnikom spravita na noge.
Če kaj, imamo pa igralce, ki ne bodo na cedilu pustili nikogar od svojih nasprotnikov in Jasminovo srce je še enkrat pokazalo kako zelo veliko in neprecenljivo je.
Po tekmi sem še malo spremljala kaj se dogaja, potem pa sem ujela še vijolice ne daleč stran od stadiona.
Moj šofer je končal delo, pa sva šla počasi domov. Vesela.
Kaj češ drugega, kot bit presrečen.
Po dolgem času sem praktično celo tekmo gledala mirno, uživala v nogometu, praktično bi se lahko vlegla in si privoščila kakšnega radlerja zraven, ker je bila zadeva res točno takšna, kot sem si lahko samo želela.
Predvsem pa sem na koncu po tekmi debatirali s tremi domačini, ki so me vprašali, če bi jim lahko podarili eno dotično osebo našega kluba. Pa še na desni sem imela družinico, kjer je bila mama vijol’čna domačinka, ata pa je navijal za rdeče domače. Hčera je navijala odvisno od tega kako se ji je zazdelo. Zabavno je bilo.
In čeprav sem slišala manj kletvic, kot v njihovem bolj znanem filmu, in čeprav sem na račun Lukeja slišala par grdih, jim je dečko še enkrat znova tak zaprl lape, da jim bolj ne bi mogel.
Krasno je bilo videt otroke, ki so klicali Marcosovo ime in jim je ob koncu mahal in so ti otroci to sprejeli s tako velikim navdušenjem.
Krasna kranjska tekma je za nami. Uf, naj se zgodba tako nadaljuje v Gorici in Kidričevem.
Se vidimo…morda v nedeljo tudi tam.
In ja, danes je bila res da tekma ob treh…samo če se da Evropo prevozit v vseh časih in vseh urah, bi se morda dalo tudi Kranj…ampak saj vemo…če se bomo predalčkali, potem bomo kot tisti, ki nas ne marajo.
In ko vas vprašajo na koga navijate…bodite ponosni…ker vijolice so kliknile turbo pogon in zdaj jih bo težko ustavit.
To je blog številka 750. Prvega sem napisala po tekmi v Kranju. Od tega je več kot 6 let in mesec dni. Uf, koliko smo že preživeli skupaj v teh letih.
Se vidimo.
Rada vas ima.
Polnoletna šoferka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić