Prijatelj za vse dni

Vijol’čni prijatelj. Hvala, ker si. Vijol’čni klub. Najboljši na planetu.

To pa je bila tekma za slabe živce in zvestobo na preizkušnji.

Do 30. minute so številni gledalci, ki so prišli pogledat to krasno sončno tekmo, imeli kaj za povedat. Preko igralcev, preko trenerja. Preko vsega.

Potem pa je Luka izenačil (ja, igralci Triglava so povedli po zaslugi prvega strelca lige) in kaj, še dodal enega štiri minute kasneje. In to vse v prvem polčasu.

Potem pa se je na tribunah pela druga pesem. In to kaka pesem.

Naenkrat so nergači zamenjali ploščo. In to še kak. Naenkrat so navijali, peli in ploskali.

Hvala Luka. Hvala ti. Ne samo za te gole, ampak ker vsaj za pol ure spremeniš miselnost ljudi.

Nič bat, nergači spet vklopijo staro ploščo. V milejši obliki. Uspe jim. Samo pri vodstvu lahko pizdijo nad čem drugim, kot tem kar jih je vse motilo pol ure.

Vse nas je bolelo, ko so gosti igrali, kot da se gremo najmanj ne boj, rahlo mesarsko klanje. Premalo rumenih kartonov so dobili za njihova dejanja (tudi taka rokometna).

Saša je upravičeno dobil rdeč karton, zato smo skoraj pol ure igrali z igralcem manj. Kar naši fantje znajo, tako da ni nobenega problema.

Vseeno pa smo zadnje pol ure imeli res težke trenutke, ko nismo vedeli kaj se bo zgodilo.

Aljaž je svojo nalogo v golu opravil z odliko, po tekmi pa sem mu ploskala samo jaz na severu. Upam, da se je videla moja srčna in iskrena hvaležnost. Pri tem sem seveda pozabila na njegov rojstni dan, katerega čestitko sem pisala ob njegovem četrtkovem rojstnem dnevu. Aljaž, še tukaj vse najboljše iz srca. 🙂

Tekma se je pol končno le končala. Ko vodimo pač nikoli ne mine in sprašuješ se zakaj čas ne gre nikamor.
V drugem polčasu sva imela v družbi še najinega zlatega Nikota, ki je jasno povedal kaj si misli. Kljub kokicam, pijači in zastavici je uspel navijat. Kdor zna, pač zna. 🙂

Šli smo na Triglav in zmagali.
Še ena v nizu izjemno težkih tekem, kjer smo na naše fante lahko ponosni.

Žal tekme ni končal in jo žal še prehitro končal Jan, ki smo ga po tekmi videli na berglah in upamo da se kmalu vrne. Njegovo znanje je neprecenljivo.

Prav tako so se spravili tudi na Lukeja, ki pa upam, da nima vidnih posledic.

Naša obramba pa po tej tekmi izgublja vsaj za eno tekmo še enega člana in to je počasi zdaj že res malo preveč. 🙁
Končali, se po tekmi srečali, smejali, zabavali, počvekali, uživali skupne trenutke.

Toliko vas je bilo, ki vas tak dolgo nisem videla in ste v mojem srcu na posebnem mestu. Hvala, ker ste. In vas je tak lepo videt.

Ljudski vrt ima posebno zgodbo. Posebno srce.
Kljub praznikom, kljub čudni uri je bilo na tribuni resnično lepa številka ljudi.

Otroci so uživali in če je za kaj dobra ta ura, je zaradi otrok.
Verjamem pa da bi lahko za kakšno uro premaknili tekmo in morda olajšali igranje in navijanje vsem skupaj.
Edino derbi bo ob pol devetih, vseh ostalih sedem tekem pa je ob urah, ki morda niso primerne za igranje nogometa. Ampak ok, saj smo že vse preživeli in še to bomo.

Sedem težkih krogov je še pred nami.
Zadnje tekme so bile odigrane z odliko in ploskam vam fantje.

Ploskala sem od prve pa do zadnje minute in če vstanem ob menjavi, potem veste, da ste odigrali fenomenalno tekmo.
Poklon. In hvala. Ker s svojimi dejanji utišate še tiste, ki vas najbolj ne marajo.

Se vidimo v Velenju.
Skupaj smo jokali, se smejali, skupaj smo bili, ko so bili vsi proti nam. Skupaj bomo do konca naših dni.
Zmeraj mi je v čast. Zmeraj mi bo.

Take ljubezni nima vsak. In lahko ustvarjajo ne vem kake bedne videje, ustvarjajo pesmi, govorijo kdo so.
Mi kažemo z dejanji.

Ne pozabit…Vijol’čna kri za vse ljudi, 5.9.2018. Sedmič! 😉
Tisto bo spet šele en poseben dan. Bodite z nami in povejte naprej.

Rada vas ima.
Ona z vijol’čno krvjo.
MalaMo. :*