Četrtek je. Dan za derbi. Snežna odeja že dva dni krasi naše mesto, naši izjemni nogometaši pa so se odpravili preko številnih občinskih meja na tekmo 15. kroga Prve lige Telekom Slovenije.
Ko sem se še krepko v temi, z lučko v žepu, odpravljala na moje tri hribčke, sem si zaželela točno to, kar sem danes zaželela njim. Varno pot, zdravo potovanje in uspešen končen rezultat.
Moja pot je bila naporna, zdrava, zanimiva, polna novih utrinkov bele barve, jamranja kak daleč še mam, a na koncu srečna, polna novih zgodb in predvsem bila je zgodba, ki je napisana kot vsaka druga. Posebna, drugačna, nepozabna, ljubezni polna.
Pa derbi? Odgovor na vprašanje o tekmi, ki toliko prinaša. Tekmi, kjer se ne igra, ampak se zmaguje, tekma, ki jo po nekaj letnem premoru znova gledam doma in tekma, ki lahko že tako pestro jesen spremeni v izjemno jesen.
Kaj ste vi pričakovali, kaj želeli, kaj ste upali in kaj ste čakali, ko ste se, ja, na četrtek, v temi že vsedli (res piše, da beseda ni prav napisana, samo ne morem je prav napisat) pred tv ekran in nacionalni tv pogledali tekmo, derbi, ki smo ga tak s pričakovanji čakali, o njem lapali ure in ure. In na koncu…?
Uf, nepričakovano nepričakovan razplet.
Prvi polčas…kot moja pot. Zahteven, naporen. Pa še tisti gol. Ne, ne tisti gol. Kak sem bila žalostna. In pol počasi drugi polčas.
Gledam tiste kote in rečem si…bomo, saj bomo. Res bomo. Saj pa znamo obračat tekme. Saj pa zmoremo. In pol. Ne, pol dobimo še enega drugega.
Ni šlo. In ni šlo. Lahko štejemo kote, pa vse kar smo sprobali, probali.
Žalostna. Res sem žalostna.
A nasprotnik je zasluženo zmagal. Ni našim pubecom ratalo to kar je meni. Moja zmaga je bila danes po treh urah videt zelo prepričljivo, čeprav sem se vso pot matrala za samo en cilj. Bodi dobro.
In vse bo še dobro, ekipa. Derbija nismo zmagali. Ampak vedno ostane ampak, vedno ostane nova priložnost, novo dokazovanje, nova želja. Predvsem pa ostane vijol’čna ljubezen. Ta je večna.
Danes, ko bi rojstni dan praznoval največji slovenski pesnik in dan, ko sem premikala svoje lastne meje. Tega sem se naučila od najboljših. Vedno ko pogledam dol, se zavedam koliko mi je dal. Mene Ljudski vrt, vijol’čna kri, barva, naučila toliko. Hvaležno danes verjamem, da je konec nekje maja drugo leto.
Do takrat pa garat, verjet, bit srčen, predan in predvsem se po taki bitki pobrat in prit boljši kot smo danes.
Žalostna sem. Boli.
Rada vas ima.
Večno vijol’čna.
MalaMo.:*
Foto: Dejan Laketić