Nebo, ne joči…

Zaprla sem oči in razmišljala kaj naj vam pametnega povem po tem deževnem popoldnevu v Ljudskem vrtu.
Naj se jezim na vse in jih nekam pošljem? Naj popizdim in rečem naj menjamo celo ekipo pa trenerja pa še ne vem koga?
Pričakujete, da popizdim še nad sodniki in rečem da rabijo vsi skup učenje osnovnih pravil?

Kaj želite, da kažem s prsti na krivce za to kar smo videli?
Vsake oči imajo svojega malarja. Tudi moje imajo.

Moje so rahlo solzne s cmokom v grlu.
Zaradi izgubljenih priložnosti.
Zaradi napačnih odločitev.

Zaradi neumnosti, ki se dogajajo.
Zaradi izgovorov.
Zaradi podcenjevanja.

Zaradi tega, ker je nebo jokalo.
In tudi jaz sem imela dvakrat solzne oči na tekmi.
Prvo je bilo, ko smo Agimu dali rože in sliko. Ste videli vi kaj je na njej?  Trofi te, pune te trofi. Bravo NK Maribor za to izjemno gesto. Večji ste od sveta. Poklon do podna. Ganili ste me. Kot vsi navijači, ki ste mu ploskali.

Drug je bilo, ko je bilo konec tekme.
Ko je rezervist Dare zadel, smo se vsi zbudili. Ampak vsi. Igralci, publika. Celo stali smo, noreli. Čeprav smo vmes že trikrat obupali, bili jezni in razočarani, sodnike pošiljali kdo ve kam in še koga…ampak zadnjih nekaj minut je naenkrat vse postalo čisto drugače…

Zmanjšali smo zaostanek za Domžalami.
Ste videli Jasmina kak je skoraj zabil? Fenomenalno. Moštveni duh.

Prišel je prepozno. Prepozno se je vse skupaj postalo dosegljivo.
Tekme z Domžalami so za mene zelo posebne. Ne igrajo podmornice, gledljivi so, tudi zelo prijazni tako igralci, kot publika. Pa tekme z njimi so drugačne. Niti ne znam razložit zakaj.

Vi, ki ste doma gledali veste ali so goli veljavni in če so bili nedosojeni rdeči kartoni.
Meni se je v enem trenutku zdelo, da so sodniki padli na najbolj nizki poden.

Postala sem tipična Mojca…dogaja se nam krivica, ne smemo zmagat, ne smemo bit prvaki…
Pa je dež opral tudi mojo jezo.
Veste, da ne bom s prsti kazala na fante. Ni to v moji naravi.

Je pa dejstvo, da smo danes bili bleda podoba sami sebe in da bodo strokovnjaki porihtali, da gremo po poti misije 15.
Jaz bom v soboto spet prišla. Sedla pol ure prej na tribuno kot danes. Pomahala prijateljem po tribuni, dajala petke mojim otroškim prijateljem. In bila srečna, ker sem tam.

Po tekmi sem cca. 40 minut s prijateljem Tadejem in njegovim nečakom čakala Agima.
Mudilo se mu je na bus. Tak smo hiteli do njega, da nas ja ne bi spregledal.
Njegov pristen nasmeh in objem sta o njem povedala vse kar že vemo.
Z nami je delal selfije in še skupno fotografijo, čeprav ni imel časa.

Spet je deževalo, kot zmeraj, ko čakam Agima za kaj posebnega. Tudi danes je. A saj mi ni bilo mar. Ker nas je ta čudovit človek vedno tak rad imel pa mi njega. In vedno ga bomo imeli radi. Ker je fejst pubec. V mojem navijaškem srcu je bil zmeraj poseben in hvaležna sem za vse kar nam je dal.

Pa sem odšla…po dežju…domov…
Odštevat čas do nedeljske oddaje Planet Diva na Planet tv ob 18.15.
Odšla domov…razmišljat kaj vam naj povem…
Toliko jeze imam samo na svojem fb profilu.

Samo ne bom jezna nazaj. Ne zamerite mi tega. Ne morem bit.
Tudi če bom kdaj otroka imela, pa mu bo slabo šlo, mu bom rekla da verjamem vanj in sem prepričana, da bo drugič bolje.
Pa konec koncev imam pet let starega mačka, ki si privošči vse lumparije tega sveta, pa ga imam še zmeraj najraje na svetu.
Vsi delamo napake, vsi smo včasih slabi, zanič, brez volje in vsi včasih mislimo, da smo kupili pamet tega sveta. Pač včasih moramo skup stopit. Kot že nič kolikokrat. Še enkrat znova verjet v naše sanje. Se osredotočit. Sprejet kar nam je dano in it naprej.

Dovolj sovražnikov imamo že izven svojih meja (beri: preko Trojan), bodimo eden drugemu dober prijatelj.
Hvala za prijetno druženje. Za kak nov siv las. Za kričanje, ki ga nisem razumela in bolečino, ki si je nisem želela.
A sem bolje. Rada vas imam.

Vse skup. Celo vijol’čno familijo. V srcu ste mi vsi.
Ne dam vas za nič na svetu.
Rada vas ima.
Ona, ko komaj čaka nedeljo zvečer.
MalaMo. :*