Zmagali smo. Prvi smo. Kapetanu do izenačitve fali še samo en gol v prvi ligi. Tekmo je logično, odločil, kapetan.
In ja, to je bil čisto drugi Maribor kot prejšnjo soboto. Premagali smo jih v vseh elementih igri, bili smo agresivni, napadalni, na trenutke celo zabavni, pripravljeni, polni zagona, elana. Motivirani, polni idej, sodelovanja, podaj, pametnih faulov in predvsem…igrali smo tako, kot si je Olimpija zaslužila.
Svinjarij na tej tekmi ni bilo videt konca. Ne na tribuni, ne na igrišču. Prijatelj severa je le ugotovil da morda gre vse v malo prevelik fuzbalski masaker, tak da je tu pa tam talal karton za bolj bele kot zelene, a vendar se je zdelo da ne vidi dobro. In da ne ve sploh kaj počne, kaj pušča, spušča, kam mora gledat in kaj bo dejansko zgrešil.
Gol, vrhunski gol, je padel že v šesti minuti. In stadion je norel. Jaz pa sem se morala ukvarjat z ljudmi, ki so si očitno prvič kupili na našem sektorju letno in so si vzeli vse možne pravice.
Ne spomnim se kdaj sem na koga na tribuni tak nekontrolirano kričala in ne vem če mi je sploh žal za to. Ker se človek še opraviči, ker se vede kot budalo, kar seveda sem se, ampak tema dvema oseba na tribuni nisem bila niti malo konkurenčna.
Oponašanje opice za njiju dva ni bil rasizem. Pa ne gane me na koga to leti, človek je človek in tudi če je zelen nimamo pravice da smo rasisti.
Nikoli in nikjer. Vemo kako sta Marcos in Mendy s kontra strani fasala že vse živo in ne, mi nismo taki. No jaz nisem taka. Človek mi je namreč pojasnil, da je to navijaška folklora. Kot recimo »ubi žabara.« Baje je zadeva je popolnoma enaka in zakaj potem tega ne obsojam. Nisem prišla do tega, da bi me razumel gospod z mlajšo letnico, pa tudi na koncu sem mu tudi povedala, da dojel in me razumel tak ne bo.
Ne samo to, starejši mi je pokazal sredinec, ko sem mu povedala, da so takšni včasih na staro tribuno hodili. No, v ipiki in jezi sem mu sredinec vrnila. In to s tem dolgim nohtom. Jezna ko ris. Besna, da bi človeka lahko podrla. In to zato, ker mi je govoril da jaz tak vse tekme doma gledam in da kaj te imam pojma če imam prvič letno. Mlajši je šel predaleč. In takšne provokacije, kljub vsemu, nisem zmogla spregledat. Preprosto nisem mogla verjet, kar sem mu tudi povedala, da si en moški, za kar se ima, tako žali žensko.
Mogoče bi res morala bit tiho. Kot že morala bit neštetokrat, pa še vedno sem tista, ki ne morem prenašat, da je nekdo vse prej kot navijač.
Razumem da je derbi, da je naelektreno. Da je vse skup na neki drugi stopnji, ampak pri teh letih misliš da so ljudje zrelejši. Niso. Samo na stadionu so lahko glasnejši, ker menijo da jim dolgi staž na tekmi daje, da so lahko pametni.
Na srečo sta kmalu bila bolj obzirna, ali pa sem preprosto jaz postala bolj ignorantska, saj sem se odločila, da se bom na tekmi več smejala. In sem se. Si pela. S sosedom sva se čudila enim odločitvam, drugače pa ni bilo nič kaj pretirano dramatičnega.
Tekma je bila gledljiva, zanimiva, navijanje prijetno. Seveda sem imela še druge jezike okoli. A to še pravzaprav ni bilo vse.
Pred mano sedežev fraj koliko hočete. Pri uradno polni tribuni. Nikogar nikjer. No, razumem da jih ni na kakšni »manjši« tekmi, ampak te Liverpool ne spada v isto kategorijo kot derbi al kak?
Tekma je bila za navijača Maribora danes res za dušo. Fantje so pokazali ogromno znanja, pristop da stoj pa glej, jim pa je danes, bodimo pošteni, najbolj zagodel naš Gregor. Enih par ga bo sanjalo, fant pa je igral tekmo, kjer mu je res falil samo še gol, pa še to ga ni cajta imel dat, če je bil dejansko vsepovsod. Zato sem ob menjavi tudi vstala. Ker si je preprosto zaslužil. Ker za tako garanje je treba nagrajevat da se bo nadgrajevalo.
Po tekmi se je »tekmovanje« med navijaškimi skupinami nadaljevalo. Viole so ga seveda z lahkoto dobile. In se veselile z igralci, pol pa pele in pele in ja…s parolo so zmagale, morate priznat. Vsi smo se iskreno nasmejali. 🙂
Bil je krasen večer, ko smo menjavali slikice, se smejali, bili res vesele volje, po tekmi je bilo toliko enih krasnih obrazov, tudi hladno ni bilo tak fejst, bilo je tako prijetno vzdušje.
Res je bil to večer, ki ga ne bomo pozabili. Lahko bi jim jih dali še več. Zaslužili bi si. A je ta en tako zelo zlat in tako zelo vreden.
Ponosna na ekipo, na vso garanje, na vso energijo. Na to zapiranje lap, kot rada rečem. Hvala, ker ste v tem čudovitem domu prvakov, kjer pač eni mi morajo živce pit, da imam lahko potem druge še raje in raje. In hvala, ker ste mi ta večer pokazali zakaj vedno verjamem v to zgodbo.
Pred tekmo sem ves čas govorila da bomo po tej tekmi prvi in ko sem stopila na stadion sem rekla da bomo prvi in ljudje so verjetno mislili da sem blesava. Jaz pa sem rada blesava. Dokler je moj Maribor prvi.
Sicer pa če se včasih ne bi malo zdrla na ljudi, ki me ne razumejo, če ne bi včasih jokala, ko ne razumem in če ne bi včasih kričala od sreče, verjetno ne bi bila jaz.
Naša pravljica gre naprej.
Vse najboljše vsem slavljencem minulih dni…Martin, Luka in Aleksander…upam da vam je ta zmaga darilo in bodite mi zdravi, uspešni in predvsem zmeraj nasmejani.
In preden končam…za mano sem ujela njegov pogled. Pomahal mi je. Vem da to bere. Zato ti pošiljam tak vijol’čni blog pozdravček. Pogrešam te in upam, da se še vrneš tja kamor spadaš. V mojem srcu na posebnem mestu za vse kar sem lahko danes zaradi tebe.
Želim vam čudovit vikend. Srečno pot v Rusijo in upam, da v tretje letalo ob točni uri gre in tudi pride.
Bom ponoči prišla pozdravit še zadnjič letos. Kot zmeraj. Eni mi še morajo ono malo žogo podpisat. Ne mi spet pobegnit prosim lepo. 🙂
Še enkrat znova mi je v čast, da sem lahko del te vijol’čne familije.
Rada vas ima.
Ona, ki je točno tam, kjer mora bit.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić