Ko sem včeraj prišla domov iz predpremiere tega neverjetnega filma mariborskega režiserja Markota Naberšnika (napisano čisto po naše), sem si del bloga napisala na list papirja. Kot sem včasih pisala svoje pesmi in svoje prve otroške tekste.
No ja, napisala…današnja različica bo čisto drugačna. A še vedno dovolj iskrena, iskriva in predvsem vesela.
Če se dobro spomnimo, začetek zgodbe tega filma sega že v lanski maj, ko smo filmsko ekipo gostili na zahodni tribuni stadiona. V mojem takratnem blogu vidite eno čisto majhno slikico da se je tam nekaj dogajalo. In zagotovo se tudi je. Mogoče tiste tekme takrat nismo dobili, je pa razplet v filmu…no…poglejte si ga (prvič). 🙂
Ker je na vse dobro treba počakat, smo tudi na ta film nestrpno čakali. Ko sem si vstopnico rezervirala, sem bila namenjena za dvorano deset, a je bila na mojo veliko srečo rezervacija prestavljena v enko, saj so napolnili kar tri dvorane. Vmes je pomembno omeniti, da se je pri nas začel včeraj ljubljanski festival Liffe, v okviru katerega je tudi ta film. Zanimivo, če gledamo na to, da je danes, ko pišem te vrstice, v Ljubljani pokalni derbi.
Ko sem stala v vrsti za kino sem imela občutek, da gremo na derbi. Ljudi je bilo polno, bili so veseli, bil je res čudovit večer. Veliko znanih in manj znanih obrazov, prijateljev, ki jih nisem srečala že leta. Res je bil fajn občutek, ko človek ve, da smo Mariborčani podprli Mariborčana.
Teta Frida je šenkala še nekaj sladkega, uspelo se nam je posest, Marko je povedal uvod in film, ki traja skoraj dve uri se je lahko začel.
Film, ki vam bo dal mislit, film, o katerem se boste še zunaj dolgo pogovarjali in film, ki vas bo spomnil in opomnil. In film, ki vas bo popeljal po mestu. Našem mestu. No ja, tudi še malo preko Trojan in do morja, slišali boste »številko 3« in ugotovili boste, da ste res ponosni na mesto Maribor. Tudi če niste iz Maribora. Tudi če niste od tu. Maribor je v tej zgodbi poseben.
Ljudski vrt? Krasni kadri in zagotovo bo všeč tudi nogometašem, ki nastopajo tako na tekmi, kot na treningu. Če res dobro ujamete pogled, najdete na tribunah vzhoda tudi nas…a samo zato, da lahko rečemo da se nekje v filmu najde tudi nas. 🙂 In nas navda s ponosom.
Filma je konec in ploskam ko nora. Nimaš kaj, v tem smo dobri, če si nekdo zasluži in ta aplavz bi lahko trajal do danes pa ne bi bilo dovolj.
Prihaja filmska ekipa, par jih manjka, a so izredno prijetni, simpatični. Vsak s svojo platjo zgodbe, izkušenj in energije. Preden odideva iz dvorane ujameva osebo, ki ima neverjetno zgodbo na filmskih platnih in gledaliških odrih. Nekoga, ki nam je v Govoru malega človeka spremenil pogled na življenje. In nekoga, ki je žulil iste šolske klopi kot jaz in postal igralec z nepozabnimi vlogami. Prijatelji, g. Vlado Novak.
Spodaj v avli upava da ujameva še koga in končno nama naproti pride g. Aljoša Ternovšek, eden od fac oddaje Vem, naš Kleščar in otrok očeta, ki smo ga že od malega poslušali na radiju. Po fotografiranju si tako, kot g. Novak tudi on najde čas za kratek pogovor z nama in medtem ko čvekamo, ujameva še našo novo zvezdo, našega Daneta, ki upam, da mu danes ne ponujajo dela v kakšni Metalni. 🙂 Še fotografira naju, ob kratki debati pa odidemo vsak na svojo stran.
Prideva v nov lokal Mariboxa (beri: nekoč Koloseja), malo pogledava okrog in ko g. Marko Naberšnik konča z intervjujem ga prosiva za fotografijo. Ne glede na mraz zunaj pred celo stavbo je gospod, z velikim G. Pristen, prijazen, s takim žarom govori o svojem filmu, svojih igralcih, logično da tudi Ljudskem vrtu. Kakšna zgodba je za njim in kako je težko čakal dan, da svoj noro dober izdelek pokaže mariborskih publiki, zazna človek v minuti. Ima neverjetno moč in energijo in vidi se, da je vse to več kot dobro prenesel na film, ki ga zdaj odnaša po državi in tudi v svet.
In ja, bi verjeli, da sem s točno tem gospodom pred leti sedela na stadionu in da se spomni te tekme? Ja, moja čast je tukaj neizmerna.
Naredimo še eno fotografijo za spomin in že pred tem mu omenim, da bom verjetno o filmu napisala blog.
Ne, res ni bilo tega namena. Čeprav sem o tem filmu sanjala ko sem ga zagledala na stadionu.
Tudi sama nisem pričakovala da bomo lahko kupili vstopnice za takšno prireditev in da bomo lahko sedeli v takšni družbi, med takšnimi ljudmi, doživela prihod igralske zasedbe in da bomo lahko sedeli v tako dobri dvorani s takšnimi ljudmi.
Najin večer se konča…hladen je, a naju pretirano ne zebe. Po ulici nama je zabavno in počasi prideva polna vtisov, pogovorov o filmu…domov.
Ponosna sem, da sem Mariborčanka. Tokrat z drugačne strani. Ponosna sem, da imamo takšne ustvarjalce, takšne neverjetne ljudi, ki nas, male ljudi, znajo postavit na platno in pokazat realno zgodbo o tem kaj vse se nam lahko zgodi, če nas kdaj pa kdaj slučajno kam zanese.
Pojdite v kino. Ne iščite izgovorov. Vzemite si čas in namenit nekaj evrov za to zgodbo.
Naslov pa…boste razumeli, ko boste pogledali.
Danes gledam pokalni derbi s kavča. In to bo zraven ruske edina tekma, ki bo tako.
Uživajte v kinu in danes, kjerkoli boste že gledali tekmo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić