Solzne imam oči, moj Maribor. Ponosna sem nate, moj Maribor. Garal si, delal si, norel si. Raztrgal si se. Zaslužil si si zmago. Zaslužil si si več kot točko. A ta točka je veličastna. Ta točka je zlata, ta točka je prečudovita. Hvala strelcu Jasminu in hvala vsem vam, ki ste nam pričarali ta večer.
Moj Maribor, velik si in imaš veliko srce. Hvaležna sem ti, da si in da mi pričaraš napete trenutke. Hvaležna sem ti, ker lahko verjamem vate. Od prve minute do zadnje. Hvaležna sem ti, ker delaš napake, ker pomeni da si človeški in velik. Hvaležna sem ti, ker te nobena napaka ne podre in se boriš, kot da se ni nič zgodilo. Hvaležna sem ti, ker si zaprl lape vsem, ki niso verjeli vate. Ker si pokazal, da nisi slučajno v Ligi prvakov. Hvaležna sem ti, ker imam ta privilegij da te gledam v tako elitnem tekmovanju. Hvaležna sem ti, ker sem lahko spremljala večer, kjer naši dinarčki niso bili veliki. Srce pa.
Naši dinarčki so drobižek, pa vendar si jim dokazal. Njim, ki imajo plače, ki jih mi nikoli ne bomo videli, pogodbe, ki jih sanjajo številni. Ti pa nisi stisnil repa. Uprl si se velikemu Spartaku. Pokazal si jim, da nisi slučajno remiziral v Ljudskem vrtu. Pokazal si jim, da se znaš borit in da čeprav te podrejo, ti ne jočeš in kričiš. Udariš nazaj in remiziraš. Sredi snežne in ledene Moskve.
Je pa ena malenkost, moj Maribor. Zaslužil si si, da zmagaš to tekmo.
Zaslužiš si si, da daš tisti en gol več, ker si pokazal da si velik. In moj si. Moj klub si. Jaz sem tako ponosna, da si del mojega življenja. Da si mi dovolil, da sem stopila v tvoj svet in postala tvoja navijačica. Dovolil si mi, da dodam svoj mozaik v to veliko zgodbo. In zato si večji od življenja. Zato si za mene nenadomestljiv. Ker si klub, ki ne samo na igrišču, ampak tudi izven njega daješ ljudem srce. Kot sem konec avgusta povedala čudoviti novinarki…naš klub je klub ljudi. In danes si še enkrat znova dokazal, da si točno to.
Ponosna sem in to ti bom verjetno samo v ta blog večkrat napisala. Pa to tak že veš. Za mene si najboljši ne glede kaj piše na semaforju. Za mene si najboljši, ker vem da ti nikoli ni bilo vseeno ko so se zgodile žalostni porazi. Ker si potegnil vedno najboljše in nisi nikoli predal ničesar. Verjel si do konca. Do konca si verjel v to zmago. Predvsem pa mi je všeč, ker se minuli večer nisi nikogar nisi ustrašil.
Naš mačkon Mejo nima rad, ko gledam tekmo doma. Kričim in se derem, skačem po luftu in nisem za nikamor. Ponavadi se kar nekam skrije, čeprav se je pol tekme trudil, da bi se malo z mano celo igral. Ugotovil je, da me mora do konca tekme pustit pri miru. In jaz sem verjela. Čeprav sem bila ob prejetem golu jezna. Ker ni bilo fer in si tega gola preprosto nismo niti zaslužili. Ker si taki borci pač zaslužijo kaj več kot to.
Nagrada je prišla čisto pred koncem. Ko sem videla žogo pri kapetanu sem vedela da bo gol. Ko je Jasmin dal tisti gol tako preprosto, mi ni bilo čisto nič jasno. Pa so fantje noreli. Jaz pa tak nisem vedela kaj se dogaja z mano. Jokala sem zadnjih nekaj minut. Cmok v grlu je bil neverjetno velik. Nisem vedela kako naj strnem svoje misli ob tej tekmi. Želela bi povedat svetu kako se počutim. Kako naj razložim ta remi, da bi me kdo razumel. Pa ne vem če sem.
Nimam pravih besed, ko bi rada povedala kako zelo srečna sem. Kako zaslužni so ti fantje za ta neverjeten uspeh in morda se sploh ne zavedamo kako velik je ta remi. Velik.
Slovenska zmaga je to. Ne mariborska. Ne vijol’čna. To je zmaga za slovenski nogomet. Za vse, ki niso verjeli, za vse, ki vam je tak fajn, da nas blatite preko svojih tipk. Ta remi je za vse vas nergače, ki imate toliko negativne energije, da se je spremenila v našo veselje. Za to vam hvala, ker nas spremljate in ste proti nam. Tudi zaradi vas smo vsi boljši. Igralci, navijači, vsi ki delajo NK Maribor tako nepopisno lep.
Ob koncu le še…fantje, vidimo se spet ob neki nori uri. Tam bom. Enih par upam da še ulovim, da mi podpišete še žogo. Ni vas dosti, ste pa hitri in vas komaj ulovim. Nikoli nisem gledala na rezultat da pridem na letališče, zato tudi tokrat ne bom. In tokrat bom znova tam.
V čast mi bo vam stisnit roko. Pridite, navijači tudi vi. Ker imate radi to neverjetno zgodbo, ki jo pišejo ti fantje z velikim srcem.
Ponosna. Uf, noro ponosna.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić