Skoraj vsak rokometni blog začnem podobno. Danes bi vam za začetek rada napisala, da vas vljudno vabim v taborsko dvorano. Na rokomet.
Premalo nas je. In ti fantje, ti borbeni fantje, si zaslužijo več ljudi. Ker so oni, res krasni fantje z bobnom, premalo. Ker ti fantje rabijo zadaj še ekipo. Ki bo z njimi navijala. Ki bo preglasila večje bobne in vuvuzele. Rokometaši potrebujejo več kot Tedijevo ragljo, ki jo je tako zagnano vrtel, da je bilo videt da bo zagorela.
In več kot aplavz nas, ki smo se danes zbrali. In zaploskali veliki zmagi, 35:26 je bilo. Ob polčasu je zgledalo, da bo čez 40 na ekipo, če se polčas ponovi.
Pa ni šlo tak gladko. Vzponi in padci. Nora igra in izgubljene žoge. Neverjeten mariborski vratar. Igranje kot ekipa. Tudi borba, pa če treba »na nož.« In predvsem to, da če se ti približajo za dva, pa jih skoraj na koncu voziš za 11. Niti približno ni to lahko.
Nasprotniki iz Šmartnega so bili žilavi in zahtevni. Pa tudi tu pa tam se jim je zgodilo kar, kar se komu morda ne bi.
Bila je krasna tekma, krasen večer. Po tem krasnem sončnem dnevu, ko sem na Grajskem trgu žogici iskala podpise neverjetnih kapetanov. A tudi to je še le začetek.
In podoben je bil današnji konec. Tistih par nas je zaploskalo. Poslikalo.
Pol pa sem vzela vstopnico iz današnje tekme. In se spravila do prve vrste. Do kapetana. Prosila sem za avtogram. Ker sem videla že številne rokometaše.
On spada v tiste predane, zveste. Poštene. Prijazne. Neverjetno delovne. Rada imam take športnike. Ki so vedno ostajali skromni in predvsem vedno pripravljeni na navijače, da jim podarijo avtogram ali kakšen podpis.
In ne, danes nisem edina skakala s tistimi vstopnicami za avtogram. In naš kapetan, si to zasluži. Ime mu je Tadej Sok.
Zapomnite si njegovo ime. Ker spada med tiste, z vijol’čnim srcem in ki se je po težki poškodbi vrnil, da rokometnemu klubu da posebno zgodbo. Kot je on sam. In če kaj, bom takšnim fantom, vedno in iz srca zaploskala.
Hvala RK Maribor. Vidimo se kmalu. Se bom potrudila, da se letos vidimo večkrat in da se pridem štemplat kolikokrat bo le možno. Do takrat pa…saj vem, da boste garali do konca.
Rada vas ima.
Ona, ki vedno verjame.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić