Če bi me pred tekmo vprašali kako se počutim ko gremo na še eno gostovanje v Kidričevo, bi mu povedala, da nič posebnega. Da se mi v glavi toliko dogaja, da pravzaprav sem mirna in da nič kaj ne pričakujem in da grem na tekmo se fajn imet. In to bo to.
Če ste me gledali med tekmo, ste verjetno mislili da sem neprepoznavna.
Če ste me srečali po tekmi, ste videli srečno Mojco. A zmaga zagotovo ni bil edini razlog.
Naneslo je, da sva zraven vzela še nekaj prijateljev, tako da je bila tekma drugačna od ostalih v Aluminiju. Čeprav smo prišli več kot uro prej, se je tribuna pridno polnila.
Nisi vedel kam kdo spada. Rdeč ni bil nujno domač, vijol’čn zagotovo naš.
Mešanica duš različnih barv z isto željo…zmaga njegove ekipe.
Če ste gledali in ste mogoče brez glasu, z bolečinami v srcu ali s kakšnim manjšim pretresom…niste edini.
Da se mi je več kot pol tekme treslo desno koleno, kar se ni zgodilo še nikoli, ampak nikoli, dosti pove o stresni tekmi. Pa ne toliko o dogajanju na igrišču, kot tudi na tribuni. Vsak, ampak vsak od nas je imel v svoji okolici nekoga, ki mu je pil živce. Ob taki živčni tekmi je vsaka napačna besede več kot napačna in predvsem dejanja zelo, zelo na meji vsega normalnega.
Razumem, da je narod živčn. Ampak da me pošiljajo v ograjeno kletko ljudje, ki bi nas morali učit osnov, pa je bilo verjetno višek kar sem kdaj doživela. Vendar sem se odločila da ne bom pisala o teh, ki so nas res do skrajnosti poniževali in žalili, čeprav sem s svojim res več kot prijaznim sarkazmom vseeno pokazala, da me bo gospod, ki mi je povedal, da njegovih let tak ne bom doživela, vendarle le razumel.
A ko sem se ob tretjem golu ko budalo drla da je Bog dober, objemala in norela ko budalo…in ne, niti ene slike nimam, ker sem se tak drla, da sem samo rekla…glas, prosim, če greš, pridi čim prej nazaj, ker te rabim…kaotično.
Že to je jasno, da je ta blog kaotičen.
Ja, kot je bila tekma. In gledalci so imeli kaj videt. Pet golov, dvakratno vodstvo domačinov, sodnik, ki je bil tak zgubljen, da sem se resno spraševala ali se sploh zaveda kaj počne, ali vidi sploh kaj in kaj dela, rdeč karton našega novinca Or-a, gole so prispevali za naše prvake Valon, Jean-Claude in Dino. In to kakšni zadetki, ob kakšnih časovnih intervalih in predvsem ob kakšnem rušenju tribune. Mislim da se nekateri vendarle niso mogli odločit na čigavi strani bi bili.
Bila je ena najboljših tekem prve lige. Na igrišču, ki nisi vedel kaj je z njim narobe, pustimo glavno sredinsko črto, ki je morala pred tekmo nekaj spit. Pustimo to, da smo zaradi vijol’čne barve bili še enkrat znova poniževani.
Zato hvala fantje. Ker ste na igrišču dali res vse kar ste meli. Vse. Ampak vse. Hvala, ker ste se borili, matrali, garali. Mi smo bili bitke na tribuni, vi na igrišču. Da smo mi našo dobili, se moram vam zahvalit. Ne vem kak, ampak iz srca hvala. Toliko so vam privoščili faule, vaše udarce. Ploskali so, ko ste naredili še najbolj neumno napako.
Ampak minuli večer ste bili boljši tekmec in to zmago ste si tak zaslužili in tako iz srca vam jo privoščim. Tak zelo. Ker je tako pomembna, ker je tako velika. Za vse nas, ki se nismo daleč peljali, pa še celo jaz sem prevzela šofersko krmilo. Za vse, ki so prišli in verjeli. Da ni 2:1 nič tragičnega. Za nas, ki smo prišli po zmago in se nismo pustili motit, da ne bomo zmagali, ker ima ta klub veličino in predvsem ima kolektivni duh. Naučili ste se, da ste najboljši, ko verjamete v svojo moč, znanje in garanje. In to ste, še enkrat znova pokazali na igrišču.
Velika so vijol’čna srca. Navijaška in igralska. Da se o vseh, ki ta klub delajo velik ne pogovarjamo ob tej pozni uri, ko pišem vrstice desetega kroga prve lige.
Vseeno ne morem mimo tega, da smo se res zabavali ob vseh tistih barvah na levi in ognjemetu. Meni je bilo prav posrečeno. Srečno novo leto in zdravi ostanite. 🙂
Bilo je toliko lepega. Toliko smo se presmejali kljub vsemu kar nas je čakalo na tribuni.
In še enkrat znova vem, da ko se več ne znam branit z besedami, pridete in mi pomagate utišati z dejanji.
Po tekmi smo se zabavali, pa tudi hladno ni bilo tako zelo fejst. Ampak saj so ti čudoviti nasmehi, ta krasna energija in ta zgodba prvakov naredila svoje. 
In še neprecenljiv čas, kratek, a čudovit, z nekom, ki ima najbolj vijol’čno srce in ga pogrešam, ker ga ni in upam da se vrača. Ta nekdo, ki me je pred skoraj šestimi leti osrečil s čudovitim darilom in mi vsa leta vedno znova kazal da skupaj eno smo.
Pot domov je bila pevska in vesela. Kot je bila na koncu celotna zgodba pred drugim krogom Lige prvakov.
Moj naslednji blog…uf…naj bo presenečenje tako za vas, kot za mene. O čem bo govora niti sama pravzaprav ne vem, obljubim pa, da bo drugačen.
Hvala, ker me imate radi. Ker zadnji teden verjamete z menoj in hvala, ker ste nekoč, nekje razumeli, da bi samo rada pomagala ljudem, ustvarjala eno krasno zgodbo in ta dobiva nove razsežnosti.
Se beremo.
Rada vas ima.
Še zmeraj malo v šoku.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić