Rumena farsa

Sobota se je prevesila v nedeljo, mene pa čaka težji del sobotnega večera.
Moji blogi so verjetno za nekatere pravi balzam po tekmah, drugi pa dejansko sploh niso pomembni.
Ko sem danes nekaj čez 18h sedla na južni ploščadi, še vedno ne ravno popolnega zdravja, sem se veselila res tega večera.

novi grafit.

Kmalu po tem, ko smo sedli na tribuno, sem vprašala, če sodi Skomina.
Pa so rekli ja…
In vedeli smo, da bo večer dobil čisto drugačno dimenzijo.
Veliko ljudi je prišlo, plinarna je imela rojstni dan, prijateljev na kupu, kot že dolgo ne.
Krasno je bilo.

vijol’čnih pet.

Res je bilo lepo videt toliko ljudi na kupu.
In potem smo tu. Kjer ni vijolčne barve, ampak rumena.
Če sem poštena, nisem ravno prepričana, da je za vse kriv sodnik.
A tako slabega sojenja nisem videla že leta.

spet smo proti.

Mogoče za to, ker so stopili in izključili človeka, ki ga smatram za enega najboljših igralcev in zagotovo za vrhunskega podajalca.
In predvsem človeka in igralca, ki ga zelo cenim kot osebo.
To, kaj so danes naredili Rulotu je brezpredmetno.
Ko mene od jeze zalijejo solze, se ve da nekaj ne štima.

Kapetan v rumeni družbi.

In predvsem ni štimalo na tej tekmi nič kaj dosti.
Igra, čeprav bi jim jih lahko nabili par komadov, ni bila naša igra.
Nekateri igralci nimam pojma kak lahko igrajo sploh za naš klub, kaj šele v prvi postavi.
Če sem iskrena, sem danes naštela 6 igralcev, ki so si danes prvo enajstko zaslužili.
Je pa dejstvo, da so garali na tej tekmi. Prav matrali so se.
Zdelo se mi je, da so res hoteli nekaj, pa nekak ni šlo.

zaradi tega fotke me je ujela nacionalka.

V nobeno smer nič ni šlo.
In pol je še gospod v rumenem sodo, kot da rabi moja dioptrijska očala (v njih je dioptrija minus 7.75), sploh nisem imela občutka da ve kaj je ofsajd, prekršek, rumen karton pa mu je bil ljub kot srajca, ki jo je oblekel.
Ne bom rekla, da je odločil tekmo.
Jo je pa nedvomno zelo in zelo fejst pokvaril.
In dokazal nekaj.
Mariborska publika je neznosna.

mali g. Novak.

Koliko kletvic in žalitev smo danes iz sebe spravili.
Pa to je bilo šele sramotno od nas.
In najbolj nas je jezilo dejstvo,da niti za sekundo ni želel pošteno sodit.
A da smo izgubili in dobili ta dva gola, smo si pa krivi ja čisto sami.
Hvala Luka, za našega.
Nihče mi ne bo rekel, da nismo mogli igrat boljše.
Ne sodimo prvenstva, sodimo to kastarofalno tekmo.
Ki bi jo, ob sreči, ki je danes res ni bilo, morda lahko celo dobili.
Pa je verjetno ne bi, če bi igrali še tri dni.
Kot zmeraj, tudi tokrat ne bom brala mnenj drugih, dokler ne bom napisala zadnje vrstice.
Bi vam pa rada povedala, da jeza še ni minila in da me boli.
Igrajmo vsi fer.
To lomljenje igralcev ni vodilo nikamor.

Viole.

In to pretvaranje tudi nikam ne vodi s strani nasprotnika.
Sprašujem se zakaj tak sodnik lahko sodi tako tekmo in kje je meja do tega.
Rada bi vedela, ali z ligo prvakov nismo dokazali širni državi, da zmoremo več kot ostali.
In pol se tu pocamo z ekipo, ki lahko tako ligo samo sanja.
In tu se pocamo sebe pa vse skup s takimi tekmami, ob kateri ne veš ali bi se smejal al bi se jokal.
In tukaj na tem mestu, bi rada se opravičila.
Ker ne razumem.
Ker mi ni jasno.
Ker bom jutri pogledala ta dolg posnetek iz tekme in si vzela čas.
Da mogoče razumem.
Ker tokrat ne rečem, da smo igrali dobro, ker to je bilo pač nekaj.
Tekma pred angleško pač.
In tukaj na tem mestu bi rada rekla oprosti sosed za menoj in tvoji družini tudi oprosti.
Če ne maraš ljudi in našega golmana, ne hodi blizu nam. In ne imenuj me z imenom, ki je sramotno in ne sprašuj se kdo sem, če sam ne veš kdo si.
In kar je vseeno pomembno pri tej tekmi je to.
Da sem našla plus v njej.
Ne da bomo drugič drugače igrali.
Razbili jih bomo.

končnih.

In takrat.
Takrat niti rumena srajca ne bo imela vpliva na razplet.
In ne, v Ljudskem vrtu smo doma.
Tukaj smo srečni in tukaj jočemo skupaj.
Zato sem hvaležna za vse ljudi, ki ste ta večer preživeli skupaj z menoj.
Hvala vsem, ki mi pomagate polnit album in prenašate vse kar te dni nosim s seboj.
In za dober konec…
Vse enkrat pride do srečnega konca.
Zato sem, tako kot oče enega našega nogometaša, prepričana, da nam naslov prvaka pač ne uide.
Samo malo več bo treba naredit, kot to.
In ker zmeraj pojemo, smo tudi tokrat zapeli Damjanu za njegov rojstni dan.
Še tretja čestitka…tokrat le…ostali tak super fant kot si. Garač in genij, ki ga čakajo še velike nogometne uspešne poti. Vse dobro, in hvala, ker si cenil to, kar smo naredili po tekmi.
Dokazal si, da si še večji od večjega.
In tako smo prispeli do nedelje, ki bo bolj vijol’čna kot rumena.
Naj vas spremlja vse lepo kar premore ta svet.
Pa jeza naj splahni, ker ni za nas, dobre ljudi.
Rada vas ima.
Mala Mo. :*