Jaz sem tak srečen človek toto noč.
Jaz vam ne znam povedat kak srečen človek sem. Če dež vedno nekaj lepega prinese, je minuli večer prinesel veliko lepega.
Človek na stadionu nikoli ni sam, pa je kak je.
Tudi če se sam spravi na tribuno in ve, da bo še zanimiv večer.
Krško je bilo v vseh okvirih res za nas nekaj posebnega. In vedeli smo, da bomo ta večer vseeno drugačni.
Stipe Balajić je bil in bo živa legenda kluba in ovacije, ki jih je prejel, parolo, ki jo je dobil…si je več kot zaslužil.
Kurja koža, saj je ob njegovem imenu norel ves stadion. Kako so sprejeti igralci, ki so nam ogromno dali…če ste se to kdaj spraševali, ste minuli večer zagotovo našli odgovor.
A vprašanj ta večer je bilo veliko. Ko smo pogledali postavo nismo vedeli kaj pričakovati.
Vsak je imel vsaj malo skeptičnega občutka, saj je to vendarle prvenstvo, ki je v vseh pogledih zelo zahtevno.
A mladi talenti, ki so prišli na igrišče v minulem večeru so vsem po spisku zapirali lape.
Polčas so odigrali s tako odliko, da se bi nekateri lahko zamislili sami nad sabo. Fantje so grizli, se borili. In zadeli. Ja, ko je Gregorju končno uspelo zadeti, sem se bala da bom iz 17te vrste poletela dol in ga od sreče objela. Ko podivjana najstnice sem se drla in moja dva »Tavaresa« pred mano sta se že spraševala če sem dobro.
A kdo bi vedel kako bo to še pester večer.
Sledilo je neposrečeno izenačenje, potem pa je na sceno stopil t.i. »rezervist.« Turbo Damjan z bombo. Ja, letos je toliko bomb po državi, da misliš, da bomo počasi eksplodirali.
A seveda se je drama nadaljevala, sledilo je izenačenje.
Ne samo da smo imeli danes igrco »podaj nazaj,« imeli smo tudi igrco »padam, da mine cajt.« Čas, ki je prinesel zmago v zadnjih sekundah, ko jih je vse lepo utišal Aleks. Kapetan Aleks.
Ki pa kapetan vendarle ni bil celo tekmo. Na igrišče je, več kot zasluženo, ekipo pripeljal Luka Zahović. Fant, ki ga nekateri pošiljajo v neznane kraje, najstnice obožujejo, od danes naprej pa se zavedajo, da je vendarle samo preprost fant, ki je še prezgodaj padel in se poškodoval.
Kolikor mi je znano si je poškodoval ključnico in zadeva ni tako zelo nedolžna. Verjamem, da se bo vse uredilo tako kot je treba. Vse bo še dobro, prej pa zagotovo ni konec.
Navdušilo me je tudi to, da je Matko po zadnjem golu priletel k ekipi in slavil z njo. Mogoče za nekoga nepomembna gesta, meni se je pa zdela velikega aplavza vredna.
Rada bi pohvalila to mlado ekipo. Vmes smo imeli Žana, ki je star 17 let. Prihaja generacija 2000. Ko so se rodili, sem bila jaz v prvem letniku fakultete!
Moram priznat, da sem hvaležna publiki, da je lepo sprejela te mlade, da jih ni preveč matretirala in jim je dala priložnost.
Bravo fantje. Po tekmi sem se drla ko budala.
Vsakemu, ki je imel par minut časa sem se v smehu drla, da smo zmagali. Res sem bila vesela. Kot da bi spila liter vina in ne bi vedela kje sem.
Tak so me osrečili ti fantje in to zmago, te gole, vse to so si tak zaslužili. Bravo ekipa, res smo skupaj eno.
Po tekmi smo imeli srečo, da ni sipal dež tako kot med tekmo. No, sprva sploh ni. Pol pa dlje smo čakali, bolj je začelo sipat. Želeli smo pač počakat in čestitat! Taki norci smo.
Preden gremo domov…ja, gremo končno najt grafit TAVA9.
Maja mi je povedala kam it, pa smo se v dežju peljala. In smo se poslikale. Ko zmešane. Nismo normalne in tega naj nihče ne pričakuje. Smo se pa nasmejale do solz.
Končam ta blog in maznem trojanski krof, ker imam neprecenljive prijatelje.
Hvala, ker sem lahko del te vijol’čna familije.
Lea, carica si! Hvala za selfie in vse najboljše! 🙂
Ker je že nedelja…še deset dni…in se vidimo…Vijol’čna kri za vse ljudi…30.08.2017. Pridite, lepo bo.
Rada vas ima.
Zaljubljena v nogomet.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić