Zajtrk je mimo, po tem ko smo okoli šestih zjutraj pozdravili vijol’čne bojevnike, ki so si še enkrat znova prigarali evropsko jesen.
Kakšna bo, bo znano čez cca. 20 dni, do takrat pa…uživajte prijatelji! Ker prihajajo še boljši in lepši trenutki.
Tekmo smo, z rahlimi pretresi v Gačniku s čudovito družino vendarle uspeli pogledat. Na koncu se nam je tak al tak mešalo in mislim, da se še nismo zavedali, kaj se je zgodilo, ko je Marcos Tavares še enkrat znova dokazal kako velik in plemenit športnik je.
Bil je težki večer. Garali so in se matrali. Na severu Evrope smo samo čakali in čakali, verjeli. Kaj, prepričani bili. Ja, tudi upali smo. A čeprav sem bila mirna, sem se tam okoli 75-te minute spraševala kaj se bo zgodilo. In se je. Ko so že vsi mislili, da je konec, ko so še enkrat tolkli po nogah naših nogometašev. Zadetek za zgodovino.
Za čudovito evropsko jesen, ki prihaja.
Prišla sem domov. Nisem spala kaj dosti. Mogoče pol ure. Glava je delala, kot da grem na potovanje okoli sveta in ko sem pogledala budilko in Mejota, ki je vztrajal že veliko prej, sem se spraševala od kdaj imam v sebi toliko norosti.
A ni mi bilo težko. Tako srečna sem šla na to letališče. Tadeje je vozil. Pa še Maja in Andraž. Tako srečna sem s svojimi prijatelji, ki me imajo radi takšno kot sem.
Pa so prihajali obrazi. Postavili smo se vsak na svojo stran, ko so fantje prišli. Bakle so se kurile, Viole so pele, fantje so nasmejanih obrazov prihajali skozi vrata in še vsi sodelavci, ki so del tako velike zgodbe.
Nič ni več vredno od srečnih ljudi, ki čakajo svoje nogometaše. Ni nas bilo več kot 50. A prišli smo.
V vsakem primeru bi prišli. Rezultat nima nobene veze, ker so naši in jih podpiramo tako v dobrem, kot v slabem.
In tako smo dobili še eno veliko torto, ki jo bomo pridno jedli to jesen. Ne bit favš tem fantom, ampak se veselite z njimi, kot smo se mi. Privoščite jim. Ni jim bilo lahko in veliko so morali delat za te trenutke. Ne iščite napak in nehajte jih pljuvat. Preveč so vredni in preveč so naši.
In ko smo se objeli, si kaj lepega povedali, se pozdravili, se nasmehnili čudovitemu četrtkovemu jutru, smo se zavedali, da je za naše mesto to še en zelo velik uspeh. Ki ga bo to mesto še kako zelo cenilo.
Uspeh, ki se je zgodil na tako lep in hkrati žalosten dan. Na dan, ko so Viole dopolnile 28 let, Damjan in Zoran pa sta nas točno ta dan prehitro zapustila pred letom dni. Toliko grenko sladkih spominov, ki nas bodo spremljali za zmeraj. A v naših srcih vemo, da sta ta dva fanta za zmeraj naša.
In preden končam jutranji blog, še enkrat znova…in čisto po moje…
Čez 27 dni…se bo zgodil dogodek, ki ga je vredno obiskati, darovati in pomagali. Vijol’čna kri za vse ljudi se bo še šestič odvijala v klubskih prostorih NK Maribor. Pridite, 30.8.2017 od 8.00 do 14.00 in darujte kri. Darilo pa je tako, da vam zagotovo ne bo žal. Obljubim. Vsi, ki boste darovali kri boste zagotovo to darilo hranili za zmeraj. Dobrodošli in se veselim, da se srečamo.
Za zdaj pa le še hvala. Prijatelji, ker smo taka nora vijol’čna familija in vsem tistim, ki ste z nami verjeti in čeprav ste me meli za butla, ko sem rekla, da letos zagotovo Evropa bo, sem vesela, da se je to zgodilo. Še vedno sem prepričana, da gremo letos v Ligo prvakov. Če skupaj verjamemo, je vse mogoče.
Imejte se radi, uživajte v poletju, zdravo jejte in se vidimo kmalu.
Rada vas ima.
Ona vijol’čna z letališča.
Cmoka.
MalaMo :*
Foto: Dejan Laketić