Težko je začet ta blog. Res težko. Če bi me pred tekmo vprašali kako bom pisala…bi vam povedala, da bo blog v par minutah, ker bomo tudi zmagali z najmanjšim možnim trudom. Nisem podcenjevala nasprotnika. Nikoli ga ne. Vedela sem, da bodo prijatelji iz Mostarja prišli in garali do konca.
Ne, tega kar se je zgodilo minuli večer, nisem pričakovala.
Prehitro smo dobili gol. Prilimal me je na zic. Moji sosedi so zato imeli veliko dela. Čeprav sem imela tokrat več prijaznih. Le na tekmo ne znajo točno prit. Pol pa nekateri zamudijo več kot 10 minut in pol ko budale iščejo svoj sedež na tribuni. In ko se te končno vsedejo, jih al na wc al pa že en teden niso nič konkretnega spili.
Upala sem, da bo tribuna vztrajala dalj časa pri tem, da bi stali, a se žal tudi tokrat to ni zgodilo.
Cca. 9000 ljudi pa je imelo kaj videt. Zgubili pa smo tudi številne živce, ki bi jih mogoče porabili kje drugje in bi bilo manj koristi. 🙂
In ko je na sceno stopil dečki, ki ga publika ne mara, sem kričala jaz. Rulo je pikno tisti gol, ki je bil vreden več od sedmice na lotu. Več kot vsi gobčniki brez nagobčnikov na tribuni.
Bala sem se, da bom ostala brez glasa, tribuna se je pajtlala, bala sem se tudi, da ne bom ene pametne slike mela, ker sem se tresla, kot da zagovarjam diplomsko nalogo.
Tekma je bila težka, na trenutke gledljiva tak-tak, a kaj naj, ko vnašalci miru pač pozabljajo smer igranja nogometa.
Tekma je bila dolga, zahtevna in naporna. Z dvema našima menjavama, sodnikom, ki mu je bilo vseeno za amaterske igralske vložke nasprotnika in predvsem sodnikom, ki je na koncu vendarle pokazal, da ima s seboj kartone.
Ne rečem, da smo blesteli, samo ni fajn, da smo dalje?
NI fajn, da gremo v naslednji krog z Islandci, katere ime se bomo še potrudili naučiti. NI ful fajn, da vidiš nove in stare obraze in se zaveš kako srečen človek si, da imaš Ljudski vrt, toliko vijol’čnega na kupu, toliko ljubezni, toliko spoštovanja, toliko zvestobe. Koliko ljudi bi se moralo kaj učit od nas.
Po tekmi sever za zgodbe prihodnjih dni in za slovo do sobotne tekme. Znam jo pogledat doma in veselim se tudi kavča.
Zagotovo mi bo lepo po letu dni znova tekmo pogledat z reporterji in statistiki na pladnju. In glavnemu navijaču Mejotu, ki se bo ziher drl takrat, ko bo najbolj napeto.
Lep večer, z rahlim dežjem, podivjanim nebom in izgubljenimi ideali.
Naj vam bo lepo in pazite se zamaskiranih obrazov.
Rada vas ima.
Navijačica od strelca.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić