Ukraden trenutek

Usest se za računalnik in napisat blog ob koncu sezone je težje, kot si mislijo drugi, kot si mislim sama. Težko je namreč povedat vse tisto, ker hodi po mislih noč in dan, vse to kar je v srcu. Težko je ljudem povedat o vsem tem, kar je bilo, kar je in kar si želim.
Ko smo izgubili polfinale pokala, sem rekla da finala ne bom gledala. Bila sem jezna in razočarana. Potem pa sem ugotovila, da bodo fantje pet dni več doma, odpočili si bodo malo in razturali v Ligi prvakov. In ja, tekmo sem si ogledala in navijala na rumene, kot da se mi je čisto pripelalo. Medtem ko je sodnik delil kartone kot bonbone, medtem, ko sem bila prepričana, da je to bolj mesarsko klanje, se je vse končalo točno tako kot se je moralo. Eni so vso sezono delali. Garali. Eni za včerajšnji dan, drugi za čago prejšnjo soboto.
Ko pogledam nazaj, tja v junij, ko se je vse začelo…in končalo…z ogledom celotne prve lige v živo…torej sem bila na vseh tekmah sezone, še na treh evropskih, treh pokalnih in še sedmih prijateljskih. Ni zavidljiva številka, vseeno pa je za razmere in okoliščine ogromna. Dejstvo, da nisem šla v Gorico, ker še sama nisem vedela zakaj in so potem odpovedali tekmo, ki sem jo na koncu videla tri dni kasneje, vseeno pove marsikaj.
Sezona ni bila tak lepa, kot se zdi na zunaj. V Evropi nam ni manjkalo veliko, pa vendar preveč, da bi jeseni še noreli po Evropi. A smo vseeno zamajali znova slovensko sceno in postali jesenski prvaki.
Ko so se januarja fantje vrnili na trening, v tisti ledeni opoldanski trening, ni veliko ljudi verjelo, da bo na koncu 13 točk prednosti pred…Gorico! Ja, tudi v to niso verjeli. Saj smo se ja mi borili za drugo mesto. Pol pa sem včeraj pogledala tekmo in so naši ljubi prijatelji dobili skoraj več kartonov, kot so imeli pik spomladi.
Lepo smo se imeli to sezono. Z navijaškega vidika je bila sezona zelo pestra. Z mojega je bila letos dokaj mirna, čeprav sem nekaterim jasno dala vedeti, da se zraven mene na tribuni igralce spoštuje in jih ne ubija z žaljivkami. Bila je to sezona, ko smo se ogromno vozili, smejali, lovili, ustvarjali, posneli tudi kaj s kakšno krasno tv ekipo.
Bila je to sezona, ko sem sedela v množicah….bodisi doma, bodisi v gosteh in nisem čutila nikogar okoli sebe. Kot da bi se mi svet zavrtel samo za mene. Za tiste moje trenutke, ko grem na nogomet, da odklopim svet, da odklopim ljudi, da grem naprej in da mi je lepo.
Sezona, v kateri sva skoraj pristala pod kupom hlodov in so naju do smrti ločile sekunde…
Ko pogledam nazaj, sva imeli veliko več »sreče« kot naša dva krasna nogometaša, ki sta umrla 2.avgusta lani in mesto spremenila v bolečino, solze, jok a tudi solidarnost.
In čeprav smo se težko pobrali, smo vendarle se.
Preden se je v decembru odprla nova, čudovita bajtica na Tyrševi, je bil september še enkrat znova več kot zelo pomemben.
Vijol’čna kri za vse ljudi je odprla vrata vsem čudovitim, plemenitim, zagnanim in predvsem predanim ljudem, ki so se odločili darovat kri. Zgodila se je petič in čez dan manj kot tri mesece, bomo to čudovito zgodbo ponovili šestič. Hvala vsem, ki ste z nami, nam pomagate, da pridejo tisti, ki še ne vedo za nas in bi to želeli.
Ne morem mimo niti naše B ekipe, ki je pojedla tretjo ligo in s 15 točk prednosti pred ostalimi postala prvak. Da je Anel sam dal 33 golov od 107 zagotovo že veste. Premalokrat sem prišla, a na srečo sem lahko velikokrat tekmo spremljala od doma in uživala v predstavah naših fantov.
Bila je še ena nepozabna sezona. Veliko smo jokali, tako ali drugače. Veliko smo se poslavljali. Nekatera slovesa šele prihajajo. Veliko smo se kregali s svetom, ker ni razumel. Veliko smo želeli prepričat druge da smo najboljši, potem pa smo to pokazali s svojimi dejanji.
Obe zabavi ob koncu sta bili predvsem zelo zanimivi. Kako smo po Gorici čakali v dežju človek težko opiše. 
In preden končam, še enkrat znova, po petih letih kar je blog zunaj…hvala!
Hvala vsem, ki ste tukaj, ko sonce ne sije.
Hvala vsem prijateljem, ki ste moja družina. Tako v cerkvi, kot na stadionih širom Slovenije.
Hvala Anitini družini za najbolj krasno darilo kar sem jih kdaj prejela.
Hvala vsem, ki mi pomagate s krvodajalsko akcijo tako ali drugače. V mojem srcu ste zapisani za zmeraj.
Hvala NK Maribor v celoti za vse, kar delate, ste delali in boste. Vaše delo je izjemno, garaško in predano. Od vas bi se morali učiti mnogi.
Hvala vsem nogometašem, ki se vedno znova ustavljate, se slikate z nami, se z nami pogovarjate, verjamete v nas in nas imate radi. Neprecenljivo je vedeti kako posebni ste, kako čudoviti in predvsem kako krasne družine imate, ki čutijo isto kot mi.
Hvala vsem medijskim hišam, ki ne samo da nas podpirate, da znate tudi kaj lepega o nas navijačih napisat, predvsem vsem tistim hišam, ki me pokličete in vem, da boste naredili izjemne prispevke o nas. Veselim da se vidimo tudi 30. avgusta.
Hvala Bogu, ker nas spreminja v boljše osebe in nikoli ne obupa nad tumarijami, ki jih počnemo.
Hvala Tedi in Mejo, ki bedita z mano pozno v noč da je vsak blog lahko nekaj posebnega.
Ta bo imel točno 14 fotografij. Za 14 čudovitih zvezdic. V živo sem doživela čago osmič.
In hvala vsem tistim, ki me ne poznate in te vrstice prebirate, delite in čutite z mano. Hvala, ker ste.
Imejte čudovit junij. Mene čaka kup novih izzivov, dela in še kakšna neprespana noč, a upam, da se ujamemo na prvem treningu.
Kjerkoli se že srečamo…lepo bo vas videti.
Rada vas ima.
Deklica z velikim vijol’čnim srčkom, z NK Maribor ljubeznijo za zmeraj.
Cmoka od mene in kosmatega Mejota.
MalaMo. :*