Posijalo je sonce

Kar je namenjeno, je zagotovo namenjeno.
Če je občutek in tisoč razlogov v soboto rekel…ostani doma, se je takoj po odpovedi tekmi rodila ideja, da v torek pa bi mogoče šlo. Službene obveznosti v Ljubljani, potem pa na tekmo. Zakaj pa ne?
In tako je tudi šlo.
Tako sva od doma odšla nekaj čez osmo zjutraj in se vrnila krepko po deveti zvečer.
A bilo je vredno.
Pot proti Gorici se je skoraj končala tragično in naju dveh ne bi bilo tukaj. Doma.
Nekje blizu Nanosa je šleparja prehitevalo tovorno vozilo, ki je prevažalo hlode. In Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi Tadeju vskočil na prehitevalni pas v tistem trenutku, ko je Tadej prehiteval oba. Bremze so škripale, naju pa je ločilo par metrov do smrti. In če misliš, da je človek vedel kaj je delal…ne, ni. Ko sva mu potrobila, nama je, ironično, trobil nazaj. Če kdo morda prepozna voznika ali kdorkoli že to je bil na sliki, naj mi sporoči. Glede na to, da sva ravna prav in je gospod resno ogrožal najino življenje, bi resnično rada vedela njegovo ime ali za koga dela. Preprosto za to, ker k sebi še dolgo po tem nisva prišla.
Ko sva nekako prišla k sebi, pojedla kosilo in pripravila nove službene obveznosti, sva se odpravila do stadiona. In še preden sva prišla, nama znan obraz maha iz avtomobila.
Nekako najdeva parkirišče in pristanemo na tribuni.
Prijeten sonček se je pokazal, vreme je bilo idealno, igrišče pripravljeno na igro, sobotni naliv pozabljen.
In se je začelo.
Presenetljivo polna tribuna je imela minuli popoldan kaj videti. Ne pozabimo, da se je tekma začela ob štirih popoldan, ljudi pa več na tribuni, kot jih imajo eni na minus šest ob osmih zvečer.
Zanimivosti lahko povzamem v kratkih alinejah:
– penali bili ali ne, v vsakem primeru se sprašujem o verodostojnosti oči nekaterih,
– končalo se je znova z rezultatom, ki je tema dvema nasprotnikoma še kako zelo znan,
– Luka in Dare sta dala vsak po dva, medtem ko je so oni zadeli tisti prvi penal, pa še en gol iz igre,
– napovedala sem, da verjetno ne bodo zadeli iz igre, a sem se res zmotila, mi je pa navijač Gorice po tekmi čestital, da sem povedala koliko bo,
– publika v Gorici je res posebna, saj se z njimi v osnovi ne moreš skregat. Ne moreš. Nekak na koncu športno prenesejo poraz pa tudi, kljub svoji navijaški krvi, niso nasilni, napadalni ali žaljivi. Izredno pohvalno,
– tekma je bila za dušo, prijetna za ogled, tu pa tam za zelo slabe živce a vredna teh več sto kilometrov.
Smo se pa na tribuni res presmejali. Če ni bila kriva žoga, smo si namislili kak penal, ki ga ni bilo ali pa preprosto oštevali sodnika, ki je pisal prekrške, ki jih naši gostitelji niso videli. 🙂 🙂
Uradni komentator je imel rahel spodrsljaj ob polčasu, pa tudi kakšnega strelca je videl narobe, a je na koncu vseeno prijetno končal srečanje.
Pa debat na koncu tudi ni zmanjkalo. Modra podmornica je bila vseeno tokrat le zgodba zase.
Po tekmi počakamo kapetana, ker za več žal ni časa. Preprosto sva že predolgo od doma in doma čaka še delo. In pride prijetna domačinka s psom. Samo psa je peljala, niti telefona ni imela zraven. Hotela je spoznal Lukeja. Pa se pes lepo ulegel, ona pa je z nami malo počvekala. In ji naš kapetan pripelje Lukeja. Kakšna neverjetna pozitivna zgodba. Gospa ga objame in polubčka, mu zaupa, da je navijala na očeta, zdaj pa še nanj. In da upa, da ne bo visoko letel, ter da upa, da bo ostal tako super fant kot je. Medtem naša velika nogometaša Luka in Marcos pokažeta kako velika prijatelja sta, kako velika človeka sta in kako sta nam v neizmeren ponos in da nam je čast, da sta naša.
Vmes ujamemo pozdrav še katerega od zlatih bojevnikov in se poslovila od g. Palčiča, znanega nasmeha, ki sem ga ujela že v krožišču Gorice in njegovega prijatelja.
Res sva vesela.
Ponosna, srečna, da sva lahko službo povezala z nogometom in tako naredila danes dve vrhunski stvari. Vrnila sem se v kraj, kjer sem tako rada. V kraj, kjer se počutim tako dobro. In ja, vedno znova se spravim med te Primorce v vijol’čni kapi in upam, da bom odnesla celo glavo. Nikoli me ne razočarajo.
In tako se spraviva nazaj na cesto. Šlepar na šlepara. V eno znova prehitevajo en drugega in ogrožajo življenja ljudi. Vozijo, kot da so sami na cesti in preprosto ne upoštevajo nikogar, ki je z njimi na cesti. Na poti v Ljubljano sem imela dosti službenih kombijev, ki še nikoli niso slišali za varnostne razdalje, na cesti do Ljubljane proti domu pa je bilo videt, kot da so šleparji nekje kupili ali dobili podarjenega. Izpit za njihovo kategorijo. In ja, policijo, sva ujela šele na poti proti Mariboru. Če bi na primorki malo več stali, pregledovali kaj se dogaja, bi zagotovo bilo manj nesreč, manj težav in več varnosti. Ampak ja, važno da dobivamo kazni za majhne prekoračitve na krajih, kjer se še mačke ne gonijo. In ja, moram priznat, da sem po dolgem času prevzela del poti in ne morem se nehat čudit kako ljudje vozijo na avtocestah. In predvsem…mogoče so naredili tisto merjenje na Trojanah. Tistih 5km. Moram priznat, da ne vem komu to pomaga. Vem pa, da so tisti »varni« vozniki vozili varno samo tistih par km, ker ostalo so divjali, kot da so sami na cesti.
Razmislite kdo vas čaka doma in predvsem, da mogoče nekoga drugega nekdo čaka doma in želi, da domov tudi pride.
Hvala fantom za prijetno, gledljivo, na trenutke živčno predstavo, ki nas drži na vrhu lestvice k naslovu prvaka. Ponosna, zelo. Bodite še vi. Zaslužite si. V soboto se moramo še nekomu za nekaj oddolžit.
Pa hvala moj Tedi, ker si naju varno spravo domov sredi tega poligona smrti.
Čas je, da še enkrat pogledam te vrhunske gole. Predvsem tistega Lukejevega, o katerem bo govorila Evropa. In tisti gol, ki je prepričal še največje skeptike. Saj bi vam rekla, da sem vam rekla, a nočem bit hudobna. Saj smo vsi z istim ciljem, isto ljubeznijo, isto vnemo in isto željo.
Maja se bomo veselili skupaj in takrat bo pomembno samo to.
Rada vas ima.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo :*
p.s. Galerija tokrat, poskusno, na koncu bloga. Hvala Matej za idejo!