Rokometna zgodba današnjega poznega popoldneva je bila zanimiva in predvsem presenetljiva.
Polčas golov za vzorec, prvi je padel dokaj »pozno.«
Naši vijol’čni so proti Gorenju nekaj časa celo vodili.
Že videno. Pol pa se parket »zamenja« in tudi polčas se je.
Drugi je bil čisto druga zgodba. Kot da prvega ni bilo.
Meli smo kaj videt. In bilo je zanimivo.
Borba do konca.
A to zmes smo že videli in žal se je zgodilo to, kar verjetno niti ni bilo tako presenečenje.
Pač včasih moraš pomislit na to, da tisti šokirani obrazi pač več povedo kot besede, jasno mi je, da če bi lahko, bi eni dobili krila, eni pa bi se verjetno vsedli še na lastno laž. Če bi se dalo.
Sem pa danes spoznala eno žalostno dejstvo. Včasih pač ne rabim it na določene kraje, kjer bivajo določena bitja, ker sem, danes ugotovila, ta bitja pridejo k nam. In to v taki obliki, da se sprašuješ, če si norc al se drugi norca s sebe delajo. Nič presenetljivega. Sem se navadila. Danes celo nisem bila šokirana.
Sem pa spoznala da eni nikoli ne bodo cenili dobrote sočloveka ne glede na to kaj se bo zgodilo.
Rada bi pohvalile ekipo za mano, ki so podprli svojega igralca s čudovitim plakatom. To je za mene zadnja leta redkost in ko vidiš kak so še trofli barvo plakata…bravo. Čestitke.
Drugače pa po starem. Nič novega.
Zato bom počasi kar končala.
Današnja tekma je bila pa za mene vseeno zelo posebna. Moja Tatjana je prišla na tekmo. Pa je bila moja prijetna družba danes lep čas tekme. Hvala ti kraljica moja. Tako, po desetih letih nogometa pa končno te še ena rokometna. Upam da še kdaj. Ker je bilo res fajn in čas je prehitro minil.
Pa se vidimo dragi vijol’čni rokometaši.
Dali ste vse kar ste imeli. Štange niso vaše zaveznice, včasih pač potrebuješ kanček več izkušenj, kanček več sreče in še kakšen zavezniški obraz.
Bilo je lepo. Hvala vam za še eno krasno druženje.
Pa naslednjič ko bom slišala vprašanje, če sem navijačica rokometašev, priporočam da se prej prebere kak blog o rokometaših, ki sem ga napisala. V vseh teh letih se je nabrala lepa številka in nanjo sem zelo ponosna.
Kaj bo jutri se ne ve. Ko vrtnice srečajo vijolice.
Rada vas ima.
Srčno vijol’čna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić