Zmaga številka 200 v gosteh

Ni bilo niti mrzlo. Niti kaj pretirano zanimivo.
Smo pa bili skupaj prijatelji.

Markov in dva gola Aleksa so prinesli zmago.
Prišli smo v Domžale.
Da premagamo Radomlje.

In da številka 37 pomeni prvo mesto na prvenstveni lestvici.
Hkrati je to zmaga številka 200 v gosteh Prve lige Telekom Slovenije.
Lepo je bil spet z našim Lojzijem in njegovim sinom.
Ujela nas je tudi kamera Kanala A. 🙂

Anita, Špela, Tedi in jaz smo prispeli, da pojemo še kak hot-dog in da podebatiramo o številnih stvareh, ki smo jih doživeli odkar se nismo videli.

Tekma je bila bolj kot ne rutinirana. Že ob polčasu smo vedeli, da ne bo pretiranega stresa.
Čeprav so se domačini resnično borili, pa čeprav jim je iz trenutka v trenutek težje šlo.
A je vijol’čna barka brez prejetega gola uspešno prijadrala na cilj.

Mi smo imeli svojo tekmo, svoje druženje.
Jezili smo se na mlin na veter, a sem ugotovila, da on ne vidi še najbolj očitnih stvari in počasi mu tega niti več zamerili ne bomo. Vseeno priporočam ogled oči pri okulistu.

Važne so točke, energija na tribuni, dobra volja, pozdravi in toplina.
Po tekmi hitimo po tistih mini štengah. Da ga objamemo pri ograji in mu čestitamo za zmago in smo mu neizmerno hvaležni, da ga imamo.

Pozdravi še organizirane navijače in se vrne k nam. Na selfie. Ker nas nikoli ne razočara, vedno poskrbi za neverjetno energijo in nasmeh. Tako čudovit je ta naš Kapetan, naš Pastor, naš Prijatelj.

Tako neverjeten je, ker nam daje toliko ljubezni, toliko se mu imamo vsaki dan za zahvalit, je tako velika inspiracija, tako neverjetno čudovit človek. Hvala, naš Marcos. Hvala, ker si rekel nekoč ja in ostal. Ti in tvoja družina ste nam tako zelo pomembna. Hvala, hvala. Hvala.

In ko se poslovimo, rečemo adijo do prihodnjič še našemu litijskemu prijatelju in njegovemu sončku, ter vemo kam gremo.
Pozvonimo in pojemo. Naša Ara praznuje. In na koncu tega čudovitega sončnega, pa meglenega, pa prekrasnega popoldneva pojemo še košček torte in se odpeljemo…tja kamor spadamo.

Midva k sedem kilski kosmati sreči. Ki je za spremembo priden in se ne bi igral zdaj, ko vam pišem te vrstice.
In za konec še izredne pohvale Aleksu. Za pogum. Za moč. Za tveganje. Za nove zmage. Osebne in vijol’čne.
In glavna pohvala ekipi. Da je strnila in strla.

Da je zmagala in ni omagala. In predvsem pohvale, ker se je treba res zavedat, da se naslovi ne dobivajo na derbijih, ampak na tekmah, katere vsi vidijo kot lahke. Nobena ni. A tudi težka ni, če je motivacija prava. In če kaj, smo danes videli kaj se zgodi, če ti je.

Preden končam še hvala vsem, ki ste prisluhnili oddaji na Radiu Maribor. Čudovitih besed sem bila deležna. Hvaležna za vsako posebej.

Lepo je vedet, da je toliko vijol’čnih duš na kupu, ki čuti enako. Hvaležna sem za vsako vašo življenje.
In hvala Tedi, ker si nas varno pripeljal tja in nazaj. Tako malo šlepkejev pa že dolgo ne. Krasna je avtocesta, ko je celo prevozna. In tistih par idiotov, ki je še hujši od njih…skoraj jih spregledaš.

Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*