Ko sem prišla na tribuno sem prvo vprašala, zakaj so mi ti obrazi tako znani.
Nasmehnila sem se sama sebi. Seveda, Gorica je znova z nami.
Tudi nekaj njihovih navijačev je prišlo. Vedno sem jih vesela. Vem kako dolga pot je za njimi in da ni tako preprosto, kot mislijo eni, ki jih zagledajo na tribuni.
Nas je bilo presenetljiva lepa številka za sredo in predvsem zelo mirna tribuna.
Tribuna je bila fajn, tekma pa težka, zahtevna, zelo taktična in predvsem za mirne živce tudi tokrat velika preizkušnja.
Pa smo imeli spet kaj videt.
Matko znova v vratih. Vrhunsko. Logično da ploskam. In hvala, ker dobiva priložnost za priložnostjo. Upam, da to sezono ni bila zadnja. Zasluži si jih še več.
Vrhunska tekma tudi za našega Dinota, ki je pokazal kaj pomeni igrati do zadnjega atoma moči in predvsem kaj pomeni predana in srčna igra. Poklon, naš zlati dečko. Res, neverjeten in če kaj, si je danes zaslužil največji aplavz.
Bodimo pošteni. Težko je bilo danes s prijatelji iz Gorice. Ker so igrali disciplinirano, predvsem so vedeli kak kdo in kaj in do konca nisi vedel s čim bodo presenetili.
Golov ne moremo analizirat, niti omenit strelcev, ker jih ni bilo.
Smo pa zadnji polfinalist pokala Slovenije.
Če smo si zaslužili ali ne, če smo bili dobri ali ne, presodite sami.
A če tako radi primerjajo naš klub z velikimi klubi, je fajn, da pogledajo kako ti klubi tudi zmagujejo.
Te tekme se ne bomo spominjali čez par let. Zagotovo ne. Zagotovo pa bomo vedeli, da nas je pripeljala v polfinale. In če zdaj pogledam nazaj…samo to je pomembno. Pa tudi igra je bila fajn. Smo uživali, dinamika je bilo, smejali smo se, se spraševali zakaj ne gre v gol in hkrati kako smo srečni, da gola ne dobimo.
Težko je bilo na trenutke it proti golu, težko včasih razmišljat kaj bi bilo če bi bilo. A na srečo je g. Skomina končal tekmo. Žvižgali so mu. Ne vem zakaj, ker smo lahko pššš in gremo naprej. Ker je gospod tekmo odsodil več kot korektno. In ja, tudi tega se nekega dne nihče več ne bo spomnil.
Po tekmi pa smo čvekali v eno. Sploh nismo znali domov od ograje. Tretji polčas se je končal zabavno, otroško, z ogromno smeha, novih spoznanj in znanj.
Pa smo šli. Da se v soboto dobimo na golaž pikniku in v nedeljo v Kidričevem.
Hvala vsem, ki ste nam namenili minute, hvala vsem, ki nas imate rade. Tudi če nas ne vidite ali pa se vam mudi. Tudi mi vas imamo tako zelo radi. Hvala, ker ste.
Hvala ekipa, ker bomo čakali žreb in si vsak zaželeli svoje. Jaz sem si svojega nasprotnika že zaželela. Je zagotovo zelen. In verjetno ni tisto, na kar ste pravkar pomislili.
Prijatelji moji, družina moja nogometna…kako ne bi bil to lep večer, ko pa sem ga lahko preživela z vami. Ni besed kakšen nasmešek imam, ko končujem ta blog.
Razlog ste vi, ker vam je mar in ker ste neverjetni.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić