Preprosto obožujem Piran. To je moja ljubezen, moja sprostitev, moja energija.
Žal mi predvsem denar onemogoča, da bi ga videla bolj pogosteje in v njem prebila več časa, kot bi si želela.
Včeraj je bil spet eden tistih dni, ko sem lahko par ur pred tekmo preživela na tem čudovitem koščku slovenske zemlje. Našem, prečudovitem, tako malem, a z velikim srcem in ljubeznijo.
Moj Piran.
Pravi prijatelji me vedno vprašajo, če grem pred tekmo s Koprom v Piran. Potrudim se, da pridem vsaj enkrat na leto, če je to le mogoče, a velikokrat žal ni.
O Piranu ne bom razlagala kje mi je kaj všeč in kaj ne.
Sem pa včeraj prvič v življenju stopila na njegovo obzidje. Noro, ko prideš na vrh.
Premagala sem strah pred višino in stopila na stolpe. Ko sem prišla gor s tresočimi nogami in prehitrim bitjem srca sem se zavedala, da tega pogleda nikoli ne bom pozabila.
Čeprav zmeraj ko pridem, grem do cerkvice, pogledat valove in Tartinija.
Na Piran me vežejo moji redki otroški morski spomini. Nisem imela kaj dosti, ko sem bila deklica in predvsem nikoli nisem bila nikoli kaj pretirano navdušena nad globino in morjem. A ko sem bila majhna, sem kar nekajkrat videla Piran tako da smo se peljali do Kopra z vlakom, potem pa nas je bus pripeljal do Pirana, kjer smo imeli teh naših deset dni.
Mogoče je v teh časih, kjer ljudje rinejo v neke oddaljene kraje, da bi bili srečni na dopustu nekaj čudnega, jaz pa sem še vedno neizmerno zaljubljena to v čudovito mesto slovenske obale.
Bil je dolg sprehod, to včeraj. Pot pa neizmerno pestra, čudovita in sproščena. Tako malo oblačkov, rahlo je pihalo in tukaj ne bi moji frizuri pomagal niti tri vremenski Taft.
In ko se človek naje, s pogledom na obalo, ko pogleda to širino morja, zmoči roke v slano vodo, da vidi če je občutek še enak, najde spominski kovanček, se pred odhodom ustaviva še pri mojstru glasbe. Malo je ovit.
Deklina deli letake za ogled Pirana. Izkaže se je da je Mariborčanka in da sploh ne ve da se bo čez slabi dve uri par km vstran zgodila nogometna tekma. Njenega mesta. Bo poklicala prijatelja, zagotovo je prišel na tekmo.
Posloviva se od Pirana in se z brezplačnim busom pripeljeva do garažne hiše.
Odnesla bi vonj s seboj, pravim. Oblačila bi vrgla na obalo, da se navežejo tega čudovitega vonja, ki ga bom tako pogrešala. To energijo, to moč, ki jo nosi obala, to mesto, ti ljudje.
Še vedno je preveč pločevine v mestu. Turistov pa tokrat ni bilo tako malo.
Le na obzidju se na srečo nismo gužvali, tako da smo lahko uživali v razgledih in se smejali zadnjemu poletnemu soncu in se nasmehnili jeseni.
Priti v Piran je kot odpret knjigo spominov in se zavedati, da kot otroci nismo imeli veliko…imeli pa smo tiste skale, tisto štengo v morje, imeli smo slaščičarno, kjer smo pridno zbirali kepice za želodčke, imeli smo tisto malo…ki je bilo za nas dovolj. Da smo se lahko pohvalili, da smo videli morje in da nas deset dni ni bilo doma. Nismo zahtevali dosti. Le čevlje za v vodo, da te ne popikajo ježki, pa še te sem hitro izgubila. In predvsem smo si želeli biti otroci. Na luftu, med ljudmi. Noret, kričat in se imet fajn.
In ko sva mijadva tako postopala po teh lepih ulicah…sem se zavedala da ustvarjava nove spomine…in se bova čez par let vrnila in bova rekla…tukaj je vse postalo čisto drugače…in tukaj bo nekoč še vse drugače in tukaj, v tem mestu, kjer je doma mir…upam, da enkrat se vse spremeni…za zmeraj.
Hvala, Piran, hvala ti in se vidiva. Obljubim da se ti znova nasmehnem tako kot zmeraj.
Se beremo.
Rada vas ima.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić