Aj fil ju

Kosilo v Velenjki. Štenge na grad, ko ugotoviš kak nimaš lufta in se ti zdi, da so ti ure štete. Pa še mucka na poti, logično. In še malo po rudniškem mestu. Tečna da bolj ne bi mogla bit še bolj tečna. Malo do jezera. Sonček je tak lepo sijal.
Pa smo prišli na stadion. Zdaj še za ženske vstopnino pobirajo.

Pregled sem mela takšen, kot da v tem malem fotoaparatu nosim baklo.
Kje bomo sedeli?
Na zelenem. V zadnji vrsti.
Vreme: odlično.
Igrišče: končno boljši.
Gostujoči navijači: so se prešteli.

Naši dve tribuni: lepo obiskano, lepo navijaško naravnani.
Komentator: včasih je manj več. Verjemi meni, dragi komentator.
Igra: za pozabit.
Rezultat: za nas navijače…premalo.
Zadel: Milivoje.
Končni rezultat: 1:1.
Naše zahteve: previsoke.

Naše želje: zavajajoče.
Posamezniki: vrhunski.
Nekateri: aj fil ju.
Moja navijaška ekipa: preživeli so vse moje muhe, pojedli vse, kar so si naročili, hvale še Anji za sladico in ja, če kaj, smo se nasmejali do solz.

Mitja: moj dragi prijatelj Mitja. Poznava se kdo ve koliko let. Bo že več kot sedem, ko sem te vlekla po treningu in te slikala s tvojim najljubšim igralcem. Danes sta me s tvojo Nino čakala pred blokom in mi dala dres mojega najljubšega nogometaša vseh časov. Ni mariborski, ker ga ta igralec nima več. Je pa od Nafte in mogoče bo kdo zdaj mi karkoli očital. Je dres igralca, ki se mi je na nek nori način najbolj usedel v srce. Danes sem dobila njegov edini dres, ki ga je še imel, s posvetilom za

mene. In vse to si naredil ti, moj dragi Mitja. Nikoli, nikoli ti ne bom pozabila tega. Še naprej bom iskala Damjanov dres, ki ga ne bom nikjer kupila, ampak ga bom nekje dobila. Dres, vijol’čna barve s številko 14. A imam tudi tega s številko 29 in ga v življenju nikomur ne bom dala, ker nosi v mojem srcu posebno mesto. In hvala ti za to. Res si prijatelj in oba z Nino sta mi zelo pri srcu. Ne znam povedat kake face sta. In hvala, ker me prenašata. To je pogumno in plemenito dejanje.
Okrepitve na tekmi: družina Melo in Da Silva. Pa še dva Tavaresa. Rada vas imam.
Mijadva: delava, da ustvarjava in da spreminjava.

Mejo: poskrbi, da blog pride z zamudo.
In rada bi vam napisala, da mi je včasih žal, da se tekme, ki mislimo, da jih bomo dobili z lahkoto, obrnejo v smer, ki si je ne želimo in jih ne pričakujemo. Žal mi je, da smo včasih tako polni pričakovanj, da pozabimo, da se morajo najprej spremenit, uredit, spucat, da se naredi nov prostor, da lahko postanejo boljši. Da je gradnja pomembna. Da je potrebna zahtevna pot. Pozabljamo, da včasih moramo pogledat okoli sebe. Da nismo sami. Da moramo ljubiti in ljubezen se bomo vrnili. Da se moramo nehat jezit in sovražit, da si moramo odpustit in se ljudem iskreno opravičit. In predvsem moramo ljudi večkrat objet, jih večkrat peljat na sok, sprehod ali kavo. Večkrat moramo biti skupaj, si v oporo in verjet eden v drugega. In predvsem…želim si, da bi bili bolj povezani, da bi bili srečni. Želim si srečne ljudi. Želim si ljudi, ki bi se veselili, peli, z mano skakali po lužah.

Dragi moji prijatelji. Ko sem gledala to tekmo, sem bila razočarana, ker se mi je zdelo, kot da so pozabili nekateri, ker so nekateri premalo želeli. Zdaj sem že bolje.
Mi ostajamo. Mi imamo radi ta klub. In v naslov prvaka nikoli ne bomo dvomili, nikoli nehali verjet. Nihče nam ne more vzet te miselnosti. Le sprejet jo še mora vsak sam. Ali preprosto oditi. Ker bo tako bolje za vse nas. Zaslužimo si.
Za vse prevožene kilometre, za vse prehojene poti. Za vso zvestobo. In naša je večna. Rada imam ta klub in ne grem nikamor. Tudi če se igrišče zamenja za modno pisto.

Končujem. En blog končno v dnevu tekme. Čeprav spet nismo znali domov.
Aj fil ju. Bolj kot si mislite. In vem, da tudi vi mene.
Rada vas ima.

MalaMo. :*