Stopam iz avta. Počasi.
Nisem tega vajena. Vem, da me tri tedne čaka počasna in potrpežljiva pot.
Pogledam proti stadionu. Ne morem zadržati solz. Danes me ne bo, moj Dom.
Gledam ga in se mu opravičujem, da tokrat moram ostati doma. Da boli. Da sem jo dobro odnesla. Da moram zdaj počivat.
Hitro se obrnem proti vhodnim vratom. Kot bi se sramovala svoje bolečine. Kot bi želela, da ne vidi mojih solz. Ni mi vseeno.
Skozi vrata stopam previdno, dokler ga ne zagledam kako me opazuje s kavča. Previdno se mi približa. Pogled mi govori, da me je pogrešal in kje si bila tak dolgo. Vidim, kako zelo je čakal ta trenutek. Moj mali Mejo.
Ko se odpravim počivat, me ne izpusti izpred oči. Smuka se okoli in čaka moj naslednji korak.
Jaz pa si želim samo spanca in tako prespim pol prve tekme.
Drugo spremljam s cmokom v grlu in neizmernim zanimanjem.
Osem let je minilo, kar me ni bilo na pokalno ali prvenstveno tekmo v Ljudskem vrtu. Na tekmo, ki je ne bom nikoli pozabila. Pa ne zaradi bolečin in premikanja po polžje.
Zdravnici sem zvesto obljubila, da bom ostala doma. A v vsakem primeru mi ne bi uspelo. Težko sedim in veliko počivam. Dolgujem to sebi in osebju, ki mi je pomagalo pred, med in po operaciji. Želim si, da ljudje slišijo, kako cenjeno je njihovo delo. Gospa je prebrala moj intervju v Večeru. Jaz pa sem vsakemu, ki je imel manj kot pet minut časa pokazala interni časopis bolnišnice. Moj članek in našo krvodajalsko zgodbo. Tako zelo sem ponosna nanjo.
In ko sem tako gledala tekmo, sem bila znova ponosna nanje. Ob vsakem golu sem vzklikala ime strelca in se nisem mogla otrest čudežev v obliki številke 7.
Operirana sem bila 7.11. Prvi gol je Luka zadel v 7. minuti. Da smo jih dali 4 so znova krive sedmice. Dvakrat številka 7. Naš Rok. In potem še 77. Naš Rudi.
Končamo s številkami 7? Ne. Odigran je bil 17. krog.
Hvala za to čudovito zmago. Hvala za ta plemeniti večer, konec popoldneva. Saj ne vem kam spada ta čas sploh.
Nismo potrebovali rekorda. Ne potrebujemo nepremagljivih golmanov. To kar sem videla včeraj, je bilo dovolj za mene. Bilo je točno tako kot je moralo biti.
Hvala vsem prijateljem za lepe misli, želje, besede. Za energijo, moč. Vzpodbudo. Za skrb in iskreno nesebičnost.
In hvala moj zlati Amir. Srce od človeka. Igralec izjemnih razsežnosti.
Ne štejem let odkar se poznava. Zdi se mi da že celo večnost. Odkar pomnim sem se drla tvoje ime in ti si mi mahal ko si me opazil, piščančka malega v gužvi. Vedno si bil tu, ko sem te rabila in nikoli nisi nehal verjet v mene, kot jaz nisem v tebe. Si talent, prva asistenca, si borec, fajter in karakter. V tolikih norih lastnostih si mi podoben. Čeprav naju loči toliko let in tako različen svet. Si steber, si glas in upanje. Po tolikih padcih stojiš pokončno. Na dveh štengah stojim, pa si še zmeraj višji od mene. A srce, srce pa imaš.
Včeraj veš kaj sem ti napisala po tem, ko je Tadej stopil skozi vrata in rekel, da je ima nekaj za mene. Čudno mi je bilo, da ga skoraj uro po tekmi še zmeraj ni, ko pa je ponavadi vztrajal samo zaradi mene. Pa je rekel, da je bilo vredno počakat. Da si izpolnil obljubo. Ko sem te na Šiški prosila, da mi izpolniš željo po operaciji. Toliko let sem čakala na tvoj dres. Toliko let sem upala, da bo prišla tekma ko bo dres za mene. In veš, prišel je ob najbolj pravem času.
Tadej je rekel, da če ne morem prit na tekmo, pride tekma k meni. Prišla je. V obliki tvojega dresa. Jokala sem in sploh nisem mogla k sebi prit. Na fotografiji se verjetno ne vidi, ampak trudila sem naredit vtis. Utrujena, srečna in ponosna.
Večino teh vrstic sem napisala že v soboto. V zvezek. Da ne pozabim. In jih preoblikovala v blog. Včeraj sem bila preveč utrujena. Danes je malo lažje, čeprav se počasi, res zelo počasi, življenje vrača v svoje tirnice.
Hvala, ker ste razumeli. Hvala vsem, ki ste me obiskali v bolnici. Mojim zlatim cimram in eni še posebej. Samo sem te pustila ko sem šla. A tu sem, če me rabiš. Zmeraj. Hvala vsem, ki ste tako iskreno poslali sporočila in se na tekmi spomnili na mene, kot da bi bila tam.
Ker se mi spet nabirajo solze, bom počasi končala.
Vse fotografije tega bloga so Tadejeve. Se še uči.
Ponosna sem, da sem del velike vijol’čne familije. Zaradi vseh vas je ta počasen korak, malo manj boleč.
Rada vas ima.
Ona, brez kamnov.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić