Brez dvoma…

Tekme Superpokala Slovenije ne spadajo med moje najljubše, ker se mi zdijo čisto nepotrebne. 

Ko smo osvojili oba naslova prvakov, sem bila prepričana, da nam bodo tretjega dali, ker nam pripada. Pa je moja (nekoč) blond glava spoznala, da tekma bo.

Po nekem ključu, ki je predvsem bil velik finančni ključ za varovanje tekme, je ta čast, da se na tej tako zelo nesimpatični tekmi pomerijo naši nogometaši z Žabci.

Tako sta se spet zaprli dve ulici, varnosti je bilo pa toliko, kot da je prišel na obisk sam predsednik sveta. A pa kakšen Bog. Kdo bi vedel.

fun park.

Pred tekmo se je zgodil tudi vijolčni fun park, kjer sem srečala seveda spet znane obraze in razdelila dve zelo pomembni vstopnici.

Pred tekmo sem se sprehodila po Gregorčičevi, kjer vedno z vsem zanimanjem rada pogledam hišo, ki se mi zdi fascinantna.

Tekma med vijolicami in zelenimi zaporniki je minila brez izgredov, tu pa tam kaka bakla, žalitev nasprotnika…drugače pa nihče ni skakal preko, nihče se ni kregal…mirno. Že skoraj preveč za takšen derbi. Tega preprosto nisem navajena.

Srečanje sem preživela na zahodu, kjer sem sedela med samimi znanimi osebnostmi, med polčasoma pa sem prvič doživela tudi to slavno vip papico. Njami. Nimaš kaj. Samo kaj ko imam raje nogomet in sem še pred drugim polčasom pridno čičkala na svojem stolu.

Za vse, ki ste skeptični glede vstajanja na zahodu. Ja, stojijo ljudje tam. Ob golu in ob himni. Verjetno so mnenja, da je to več kot dovolj telovadbe za eno srečanje.

Je pa vseeno mirno vzdušje. Na srečo nihče nikogar ni žalil in smo si tekmo ogledali v prijateljski atmosferi.

Za Maribor sta zadela Željko in Agim. Vrhunsko in da ostaneš brez besed.

Zabit bi jim jih mogli vsaj enih pet, da bi bil mir.

Podelitev so ponesrečeno naredili pred vzhodom, tako da je ostali del tribune dobesedno izvisel. Nekje pa tudi ni bilo prenosa na ekranih, da bi še ostali kaj videli.

Domov sem odšla s hruško (in to ni hec). Za prevoz tja se zahvaljujem svojemu dobremu prijatelju, ki mi je pokazal “kak se vsest gor na štango, da bova hitreje prišla”, nazaj pa mojim trem sončkom…Ines, Aleš, Sonja (vrstni red ni pomemben, ker vas imam vse enako rada).

Lepo je, da se počasi vračamo na stare tirnice.

In predvsem je lepo, ko gredo ljudje nasmejani domov…in predvsem…srečni.

Ter še spešl pohvala…Janez in Marko…ker smo zdržali. Brez da bi srce odpovedalo. Upam, da še kdaj na isti tribuni, manj živčni. 🙂

Se vidimo pri Hitrem Mikiju v soboto. 🙂